Takrat je vse rinilo v mesta. Zato so se novinarke odločile, da bodo začele akcijo iskanja nevest za kmečke fante. Fantje so lahko poklicali v uredništvo, novinarka in fotograf pa sta se potem odpravila na teren in pozneje v reviji predstavila potencialnega ženina v sliki in besedi. Anton Goričan, Tonček, kot ga kličejo vsi, je imel takrat 31 let in želel se je oženiti. Živel je na kmetiji, ki jo je podedoval. »Bilo mi je preveč nerodno, da bi poklical v Ljubljano, zato sem napisal pismo. Pa so prišli iz uredništva in v Jani objavili mojo zgodbo. Dobil sem kar nekaj ponudb, pet ali šest, ne vem več natančno. Vse sem prebral in najbolj me je nagovorilo Štefkino pismo. Bila je moj prvi izbor in tako je še zdaj,« se Tončku zasvetijo oči, ko pripoveduje zgodbo o svojem zakonu, ki ga je »zakuhala« revija Jana.
Popolno presenečenje. Brigita naju je boljše kot vsaka satelitska navigacija (do Sv. Tomaža naju je elektronska navigatorka vozila 'okrog riti v aržet') pripeljala do vasi Trnovci, tam se je na domačiji Goričanovih zbralo že nekaj gostov, da bi potem družno odšli v gostilno na praznovanje srebrne poroke in abrahama. Šimen je vzel ven svojo foto mašinerijo in si jo navesil okoli vratu, da je bil že na daleč videti profesionalec, sama pa sem iz torbice izvlekla zvezek in svinčnik. Še preden smo vsi vstopili, je bilo iz hiše slišati začudene glasove o tem, kdo neki le prihaja. Dve osebi sta jim bili znani – kdo pa sta prišleka? S Šimnom sva vstopila v hišo, gospodar Tonček je bil v veži in je samo začudeno gledal. Čisto nič mu ni bilo jasno. Predstavim naju in povem, da sva iz uredništva Jane. Nisem dovolj vešča besed, da bi lahko opisala celo paleto čustev, ki so se v nekaj sekundah sprehodile po Tončkovem obrazu. In v očeh. Te so postale solzne od navala čustev, ki so tudi mene nagovorila, zato sva se s Tončkom brez odvečnih besed objela. V kuhinji pa je že bil direndaj, Štefka je kuhala kavo in malce sramežljivo pogledovala proti nam. Vse je zanimalo, kako smo zvedeli za praznovanje srebrne poroke. Nobeden ni dal pravega odgovora, Brigita pa je hodila z dvignjenimi rokami po kuhinji in govorila: »Nič kriva, jaz nisem nič kriva!« To je sprožilo salve smeha, ki so odnesle s seboj prvo nerodnost, Klemen in Bernarda, odrasla Goričanova otroka pa sta očitno uživala. Muzala sta se namreč na vse pretege.
Skrita za orehom. V prijetnem ozračju sorodniki kar tekmujejo, kdo bo povedal kakšno »pikantnost« o tem, kako sta se spoznala Štefka in Tonček. V kakofoniji glasov mi je jasno samo dejstvo, da sta se našla s posredovanjem naše revije. Ker je pred menoj kljub vsemu naloga, da popišem zgodbo, malce umirim vznemirjene sorodnike in vprašam Tončka, kako je bilo. »Hja, dobil sem kar nekaj ponudb, ampak v oči mi je takoj padla Štefkina. Napisala mi je lepo pismo, v njem pa mi je razkrila svojo veliko željo, da bi lahko živela na kmetiji, čeprav je bila doma iz Ljubljane, natančneje iz Štepanjskega naselja,« se vrne več kot četrt stoletja nazaj v spomine Tonček. V Šentvidu pri Ljubljani je živela njegova sestra Marija, ki ji je povedal vso zgodbo. Marija pa, ne bodi lena, je Štefko kar takoj povabila k sebi domov na obisk. In Štefka je prišla. Marija je že takrat ocenila, da bi bila takrat 23-letna Štefka kar pravšnja za njihovega pridnega in delavnega Tončka. Ampak to še ni konec zgodbe tistega dne. Marija je sklenila, da je najbolje, če Štefka kar takoj spozna Tončka. Prav na hitro jo je spravila v avto in mahnili so jo v Slovenske gorice. »Spominjam se, da je bila ura okoli enajste zvečer, spal sem že, ko me je zbudila sestra Marija. Čudno se mi je zdelo, kaj prihaja tako pozno na obisk. Pa se je samo skrivnostno smejala. Je že vedela, zakaj. Štefko je namreč 'skrila' zunaj za oreh,« se reži na vsa usta Tonček. No, pozneje so Štefko pripeljali v hišo, mlada dva sta si bila takoj všeč. Ni pa bilo vsem po volji, da bi na kmetijo v Slovenske gorice prišla neka mestna gospodična. A o tem malce pozneje.
