Aida Čorbadžić, 38-letna solistka sarajevske Opere, pravi, da jo Slovenija vedno sprejme v njenih najusodnejših obdobjih.
Begunka, ki se je počutila slovensko. Kot begunka je z mamo in mlajšim bratom prišla k teti v Slovenijo (oče je šel na fronto in bil tudi ranjen). »Dvanajst beguncev nas je bilo na kupu in zato sta mama in teta odšli v Nemčijo, da sta s čiščenjem zaslužili za preživetje vseh nas.« Aida je v Sarajevu hodila v 2. letnik srednje glasbene šole, v Sloveniji pa je bila na začetku za begunce organizirana le osnovna šola. Je pa imela srečo, saj je njen talent hitro odkrila Branka Bukovec, ki je organizirala za begunce v Novem mestu mnoge dejavnosti. Branka je še vedno njen »dobri angel«, zato ne čudi, da ji Aida pravi »moja tretja mama«.
Tako se je vključila v novomeško gimnazijo in nato še v srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, a to je začela v 1. letniku. » Ugotavljam, da vedno znova začenjam na novo; pravzaprav mi kar ne zmanjka novih začetkov.« Za solo petje je imela čudovitega učitelja Markusa Bajuka; sta pa morala biti drug z drugim zelo potrpežljiva. Profesor Bajuk je ves čas živel v Argentini in ob prihodu v Slovenijo je seveda obvladal argentinsko slovenščino, Aida, ki se je naučila pravilno slovenščino, pa ga sprva sploh ni razumela. Pa vendar ima lepe spomine na tiste čase; tudi na begunske vikende, ko je z zborom pela na Vodnikovi domačiji ter osrečevala rojake in sebe. V tem času je njen lepi glas že široko odmeval; pela je tudi v skupini Dertum in z njo posnela album. »Ko sem se vrnila v Sarajevo, sem po Sloveniji hrepenela kot po svojem pravem domu.« Še vedno ima stike s prijateljicami iz najstniških let – tako v Novem mestu kot v Ljubljani.
Vrnitev v Sarajevo in vedno novi začetki. Po štirih letih se je vrnila v Sarajevo in spet je bila na začetku. Kot je bila zgubljena, ko je prišla v Slovenijo, se je čutila izgubljeno tudi ob vrnitvi v Sarajevo; prilagajanje pa je bilo tokrat še mnogo težje – od sestavljanja družine do šole in življenja sploh. Po srednji glasbeni se je vpisala na študij petja, po diplomi dobila službo v Operi in sprva pela v zboru. Hitro pa je postala tudi solistka. Našteva države in mesta, kjer je pela, konstanta pa je London, kamor se vrača vsako leto. Vmes se je slepo zaljubila – v Srba, kar za muslimansko dekle ni bilo preprosto. »Po ločitvi sva se s sinčkom Ianom preselila v drugo stanovanje. Kasneje nisem zmogla stroškov in sem se vrnila k staršem. Še dobro, saj je sledilo obdobje, ki ga sama ne bi zmogla.«
