Njegov predsednik je postal mag. Franc Hočevar, upokojenec, sicer pa dolgoletni direktor inštituta Soča, pa tudi Ljubljanskega kliničnega centra in svetovalec nekdanjega predsednika države dr. Danila Türka. Tudi sam je urološki bolnik in čeprav sprva tega ni hotel, je razkril svojo zgodbo in pristal, da bo vsaj na začetku vodil društvo, ki si je zastavilo zelo ambiciozne naloge. Med prvimi je nakup robota za urološke operacije v UKC Ljubljana.
Pobudo za ustanovitev so dali zdravniki iz kliničnega centra v Ljubljani in mnogi bolniki, ki so bili v hudi stiski zaradi različnih težav. Predvsem zaradi dolgega čakanja na preglede in slabe informiranosti. Vidi se, da je urologija zelo podcenjena, kar se pozna na več področjih: manjka urologov, močno manjka sodobna oprema, veliko pa bi lahko rekli tudi o pristopu do bolnikov. Urologija ne zajema samo nas, moških, in težav s prostato, temveč vse, tudi ženske in celo otroke. Kljub temu je to degradirano področje, ker mu v zadnjih letih niso posvečali dovolj pozornosti. Problematičen je tudi prehod od splošnega zdravnika do specialista.
Kako pa ste v to »padli« vi?
Imam osebno izkušnjo, sam sem doživel vso proceduro, zato zelo dobro poznam težave, s katerimi se srečujejo bolniki.
Veste o čem govorite, saj ste bili nekoč direktor ljubljanskega UKC, torej probleme poznate tudi od znotraj.
Če že govoriva o UKC Ljubljana – vendar tu ne gre le za ljubljanski klinični center – je treba poudariti, da imamo kar nekaj mladih urologov, ki imajo veliko znanja tudi iz sodobnejših tehnologij, ki so ga nabirali v tujini. Tukaj pa nimajo možnosti, da bi ga uporabili. S tem so prikrajšani oni, seveda pa tudi bolniki. Na primer, UKC Ljubljana nima urodinamskega aparata, s katerim se ugotavlja delovanje sečil in ki sodi med osnovne naprave za diagnostiko na tem področju. In to naj bi bil neki univerzitetni medicinski center! Prav tako nima naprave, robota za sodobno kirurgijo na tem področju. Poleg tega si samo poglejte prostore na polikliniki, kjer pregledujejo urološke bolnike. Neurejeni so. Kolikor vem, urološke ambulante tam zgolj gostujejo, razmere za delo so zelo slabe. Občutek imam, da bodo ti mladi urologi kmalu odšli drugam, če ne bodo dobili tistega, kar bi jim omogočalo, da pomagajo ljudem na sodobnejši način.
Naval bolnikov je precejšen.
To je seveda res, pa še več jih bo. Prebivalstvo se stara, s tem je tudi več bolezni – in na tem področju jih je še posebej veliko. Poglejte samo podatke o moških, ki imajo težave s prostato. Že kmalu po 50. letu starosti se lahko začnejo, pri 70. jih ima že vsaj vsak drugi in tako naprej. Ne gre le za raka, temveč za mnogo različnih problemov, za nerakavo povečanje prostate, na primer. Človek ima težave, ker mora ponoči vstajati, da gre na vodo, slabo spi, to pa potegne za sabo še druge probleme. In potem mora nekaj mesecev, tudi dve leti, čakati na urologa. Ponekod je ta čakalna doba »samo« tri mesece. In to za ljudi, ki imajo morda raka. To je nesprejemljivo. Ne more ostati tako, kot je. Cel kup ljudi je v stiski.
Kaj bo glede vsega tega storilo društvo? Kakšne naloge ste si zadali?
Verjetno se ne razlikujejo dosti od programov drugih društev. Radi bi poskrbeli, da bi bolniki dobili čim več pravih informacij, tisto, kar bi sami želeli vedeti in s čimer se nihče ne ukvarja. Načini so vsem znani: predavanja, spletne možnosti, ki bi morda vključevale tudi forum za anonimne pogovore, pa še kaj v pisni obliki, skratka vsi možni načini, ki bi bili dostopni čim več ljudem. Vse to bomo ves čas dopolnjevali, kakor bomo sproti spremljali, kaj bi še potrebovali.
