Pri oseminosemdesetih letih je vitalna, sijoča, zgovorna, polna energije in načrtov. Še vedno se izobražuje, tako je nedavno zaključila tečaj fitoterapije. »To je zdravljenje z zdravilnimi zelišči, kar tako ali tako že ves čas počnem. Vendar me vedno zanima kakšna nova stvar, kamorkoli grem, pa kaj novega izvem,« pravi iskrivo. Medtem ko je njena prva knjiga Čaji dobre misli Terezije Nikolčič doživela kar štiri ponatise, je pred kratkim v založbi Hedera izšla njena nova knjiga, Zgodbe s tržnice, v kateri je med drugim zapisala doživetja, srečanja in pogovore z najrazličnejšimi ljudmi v tridesetih letih prodajanja zelišč na ljubljanski tržnici.
Čeprav na tržnici že nekaj let ne prodaja več, so zdravilna zelišča še vedno osrednji del njenega življenja. Zaznamovala so jo že v zgodnjih otroških letih, ko ni bilo toliko zdravil niti denarja zanje, zato so si pomagali z naravo. Kot otroci so hodili bosi, mimogrede brcnili kak kamen in imeli seveda nenehno potolčene noge. Pa jih je mama poslala po trpotec ali hermeliko, da so si ju polagali na rane, ki so se potem hitreje pozdravile. »Človek si je že v davnini lajšal tegobe z zelmi, preizkušal jih je pri svojih boleznih in tako spoznaval njihovo moč ter učinke. Tako si je pomagal in si pomaga še danes, kajti zdravljenje z zdravilnimi rastlinami ostaja večno,« je prepričana. V njenem otroštvu sta bili najbolj znani arnika in kamilica. Sicer pa je bilo njeno življenje ves čas povezano z naravo. »Samo skloniti bi se morali k zemlji in pobrati, kar nam ponuja. Hodimo po zdravju, ne da bi se tega zavedali,« pravi. Rastlinam se je začela resneje posvečati, ko se je po več kot tridesetih letih dela v ščetinarni in usnjarni na Vrhniki zgodaj upokojila. Postala je prva zeliščarica v Sloveniji z nacionalno poklicno klasifikacijo. V delu z rastlinami je uživala. Prva leta so se mnogi njihovi družinski izleti končali z nabiranjem zdravilnih zelišč, pozneje so z njimi zasadili družinsko njivo v Blatni Brezovici. Na hektarju in pol zemlje jih je uspevalo okoli 40. Veliko dela je bilo, se spominja. Ogromno rastlin je nabrala na okoliških travnikih. Čaje, zelišča in nekaj svojih izdelkov, med katerimi so najbolj znani Jazonove kapljice z zelišči za nego ustne votline, Kretska mast, ki je še vedno njen ponos – za revmo, bolečine v sklepih, razbolele mišice pri športu, skratka za vse vrste bolečin – in druge, je skoraj trideset let prodajala na ljubljanski tržnici in svetovala na tisoče ljudem. To obdobje ji je ostalo v tako lepem spominu, da se mu je odločila posvetiti svojo drugo knjigo, tudi naslovila jo je Zgodbe iz tržnice. »Ljudje so mi vseskozi govorili, da moram zapisati, kaj se mi dogaja,« pravi. Tako je vedno imela pri sebi kakšen list in pisalo, pa si je zapisovala prigode. Na tržnici je bilo vedno veselo, zjutraj, ko so postavljali stojnice, so se smejali, šalili, si pripovedovali aktualne vice, včasih so se tudi sprli za boljše mesto. »Pozimi, ko je bilo zelo hladno, smo si pod noge dajali lepenko, pozneje pa stiropor, ta nas je lepo zavaroval pred mrazom,« se spominja.
Na tržnici je bilo veselo
Ko je družinsko podjetje postalo premajhno za preživljanje družine, so ga za nekaj let dali na mirovanje, Terezija pa se je ob spremembi zakonodaje, ko so v trenutku morali zavreči za več tisoč evrov zdravilnih zelišč, od tržnice poslovila. A spomini in zgodbe so ostali. Med njimi tista o gospodu, ki je izgubil kroglico, z veseljem pove, medtem ko sediva v njeni dnevni sobi in pijeva zeliščni čaj. »Enkrat se je pri štantu pojavil gospod in začel nekaj iskati. Pa išče in išče. Smo ga vprašali, kaj išče, pa je rekel, da se ne more spomniti. Mi ga gledamo, ali je sploh pri pravi. Potem pa nenadoma zagleda punčko, ki si vrta po nosu, in reče: ‘Sem se že spomnil! Kroglico sem izgubil, bom povrtal po nosu in novo naredil.’ To smo se smejali!« V knjigi se je znašla tudi fina gospa, ki je vsak dan čakala finega gospoda, v dejanjih pa ni bila tako fina, saj si je med čakanjem na gospoda lepo obrisala svoje čevlje v prt bližnje restavracije, in Terezija je to seveda opazila.
V novi knjigi je opisala tudi 60 zelišč, ki ji jih ni uspelo uvrstiti v prvo knjigo. »Lepše se mi je zdelo, če vsako predstavim z zgodbico, da ni samo suhoparnega opisovanja. Med njimi sta zgodbi, kako se je mirta zaljubila, pa kako je ruj postal zdravilen. Želela sem si, da bi knjigo v roke prijeli tudi otroci in se med prebiranjem še poučili o zdravilnih zeliščih. Na koncu knjige so še bonton za nabiranje zelišč ter nekaj receptov za kreme in tinkture.« Knjiga je nastajala skoraj tri leta, izdala pa jo je založba Hedera, ki jo vodi njen pravnuk. Knjige ob sobotah skupaj z zelišči in čaji, ki jih še vedno pripravlja, prodaja na tržnici na Vrhniki.
Ima svoje študentke
To pa je le ena od številnih dejavnosti, s katerimi si zgovorna Vrhničanka krajša čas. Že nekaj časa namreč o zeliščih predava upokojenkam na univerzi za tretje življenjsko obdobje. »Pogovarjamo se o tem, kako zelišča saditi, sušiti, pripravljati čaje, obkladke, kreme. Čez nekaj dni peljem skupino v Močilnik, pa v rezervat Mali plac in na barje pogledat, kaj vse tam raste.« Z obžalovanjem pove, da zdravilna zelišča izginjajo. »Včasih ni bilo škropiv, kosili so na roke. Na travnikih so bili grmovje, žive meje, kjer je raslo čuda rastlin, zdaj pa vse to izginja. V Blatni Brezovici, kjer sem rojena, je za našo hišo rasla smetlika. Sosed jo je nabiral zase, za želodec in za svoji slepi sestri. Literatura pravi, da je koristna za težave z očmi in želodcem. Udeleženkam ekskurzije bom med drugim predstavila grenko deteljo, ki raste na Malem placu, nikjer drugje je nisem videla. Raste v nekem jarku, pa še tam ne vem, koliko časa bo. Iz bližnjega gozda vlačijo drevesa in se bojim, da se bo jarek zasušil. Rastlina ima v sebi grenčine in jo uporabljamo za želodec, jetra ter žolč. Na barju najdemo tudi baldrijan, ki je dober za pomirjanje, pa sporiš, dobro misel, preslico, gosji petoprstnik, glog, črni trn, hmelj, rman … Barje je res še vedno bogato z zelišči.« Sama jih nabira od spomladi do pozne jeseni. Začne z ožepkom in glogom, zdaj pa se lahko nabirajo že koreninice, oba trpotca, jetičnik, pa zlata rozga. Ob potokih raste zvejnik, ki zaustavlja drisko … Suši jih na svojem balkonu ali pri vnuku na Zaplani. Čaje hrani v posebni sobici v bloku, kjer jo ljudje, ki potrebujejo takšno domače zdravje, še vedno najdejo.
Z mandalami do bratranca
Na univerzi za tretje življenjsko obdobje tudi sama najde programe, ki jo zanimajo. Zelo jo je prevzelo ustvarjanje z glino. »Uživam, kadar jo mečkam. Tako raztegujem prste in je dobro tudi za krpalni kanal.« Risanje mandal pa jo je celo pripeljalo do davno izgubljenih sorodnikov. Ko je na spletu iskala podatke in predloge za risanje mandal, je naletela na nekega avtorja iz Avstrije s priimkom svojega strica, o katerem so zadnjič slišali pred sedemdesetimi leti. Še vedno je hranila njegovo pismo in fotografijo družine, ki si jo je ustvaril. Poiskala je stik z njim, mu poslala fotografije in pismo ter presenečeno ugotovila, da so jo mandale pripeljale do njenega bratranca. Jezik je sicer prepreka, ampak za sporazumevanje uporabljata kar Googlov prevajalnik in gre. Upata, da se bosta kmalu srečala!
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
