»Naj ti bogovi naklonijo, da bi živel v zanimivih časih,« se glasi stara angleška kletev, ki naj bi sicer izvirala iz Kitajske; z njo naj bi prejemniku zlohotno privoščili, da bi mu zemeljsko bivanje popestrilo čim več po možnosti čim težjih preizkušenj. Četudi živimo v varni, čisti in urejeni državi z visokim standardom, ima v tem smislu večina Slovencev in Slovenk občutek, da so nas škodoželjni nebeščani udarili z bivanjem v še posebej interesantni dobi, naš vsakdan pa pretresajo takšne in drugačne preizkušnje, od vojne v Ukrajini in vremenskih ujm do plačevanja položnic in poboja nutrij na barju. A nekateri sredi vse te teme vidijo obilje svetlobe, ki jih navdaja z optimizmom. Med njimi je zdravilec Danijel Terglav iz Polzele, ki sebe dojema kot orodje višjih sil, ki bdijo nad človeštvom.
»Svetloba je že zmagala,« mi zatrdi samozavestno, ko naju s fotografom Šimnom sprejme v svojem blokovskem stanovanju, »negativa se umika. Očiščenje je tukaj, že smo v obdobju naravnih katastrof in družbenih pretresov. Tema je zelo močna in vse bolj obupana, toda luč je močnejša. Človeštvo se prebuja, dobivamo nazaj svoje moči, planet prehaja v višjo vibracijo.« Najprej se bodo zlomili šolski, zdravstveni in finančni sistem, ki so ključni dejavniki človekove sužnosti zlim silam, napoveduje, in v njegovem glasu, presenetljivo visokem za tako plečatega človeka, ni zaznati niti kančka dvoma. Ne nazadnje je posvetil svoje življenje prizadevanjem, da bi prevesil tehtnico v korist dobrega – pomoči, tolažbe in vodstva željnim strankam med drugim ponuja duhovno svetovanje, odpiranje nepretočnih čaker, zdravljenj travm, brisanje urokov in magije, krotenje razbohotenega ega, zdravljenje karme in družinski prekletstev ...
Pri tem je glede na pričevanja, skupaj s fotografijami in imeni ljudi, ki jim je pomagal, objavljenimi na njegovi spletni strani, izjemno uspešen. Športniki se mu zahvaljujejo za boljše rezultate, nekdanji alkoholik opisuje zmago nad svojo odvisnostjo, kar nekaj pričevanj se nanaša na izboljšanje duševnega stanja, neka psihoterapevtka o Terglavu celo zapiše, da »mi je pomagal odkriti delčke sebe, ki so bili še skriti«. Sam mi mimogrede navrže, da še z enim zdravilcem že od lanskega leta uspešno obravnavata šest nesrečnikov z rakom na slinavki, ki jim je uradna medicina dala v povprečju po dva meseca življenja.
Na veliki mizi v dnevni sobi, okoli katere posedemo, se bohotijo kristali, piramide in knjige, pred menoj je sveže dogorela paličica s kadilom, s katerim je prej prečistil stanovanje. Obvlada vse mogoče alternativne metode, ob bajalice in nihala do tibetanskih skled in programiranja žive vode, osnova njegovega dela pa je kanaliziranje. »Vodijo me vodniki iz višjih sfer, ki mi sproti razkrivajo, kaj je z nekom narobe in kaj je treba storiti. Dovolj je nekaj srečanj, da zaprem rane, ki so jih povzročili travme, strahovi, krivda in trpinčenje notranjega otroka. Skozi te rane v človeka vdira tema, in ko se zacelijo, ima takoj neprimerno več energije. Obenem odpiram čakre in na koncu vsake terapije poprosim svoje vodnike, naj mi pomagajo ozdraviti človeka.« To zdravljenje lahko poteka še dolgo zatem, kajti v mnogih primerih mora bolnik povsem spremeniti svoj življenjski slog in način razmišljanja. »Poglejva na primer raka, ki je predvsem bolezen čustvenega izvora – v tem primeru seveda ni dovolj, da zdraviš zgolj telo, temveč je treba zdraviti tudi vzorce in odnose, skratka vse razsežnosti.« Ocenjuje, da 90 odstotkov telesnih in duševnih težav izvira iz otroštva, preostalih deset naj bi jih bilo dediščina preteklih življenj.
Vsakomur svoje
Sedim nasproti njega, skušam se sprostiti in poslušam, ko mi pripoveduje vse to. Govori hlastno in moram biti dodobra zbran, da v reže med besedami še pravočasno vrinem svoja vprašanja. Zavedajoč se, da sem gost v njegovem domu, in s spoštovanjem do njegovega načina življenja, predvsem pa do ljudi, ki jim je uspešno pomagal in jim še pomaga, se trudim, da krotim razum in širokega duha sprejemam, kar slišim – pa tudi zato, ker je možak kot nekdanji športnik še vedno pravcati orjak, s katerim ne bi rad škrbast zobal češenj. Dosti tega, kar mi pove, se mi zdi na mestu, ponekod celo tako zelo zadene, da dobim kurjo polt (menda me na tak način vodniki opozorijo na resnico), spet druge stvari mi predstavljajo težji zalogaj. Kakor vsak pošten zdravilec ima tudi Danijel Terglav dodobra razdelan metafizični sistem, s katerim razlaga svoje poslanstvo in darove, v njegovem primeru pa ta razlaga vključuje tudi široko kozmologijo, ki vključuje Anunake, izgubljene civilizacije in reptile. Vsakomur svoje, jaz lahko verjamem, da drži tista misel Martina Krpana, da »vsi ljudje vse vedo, na vsem svetu pa se vse dobi«, ali krajše povedano, skrivnostna so pota božja in vem, da nič ne vem – vseeno pa je veliko za prebaviti. Terglav ima za to preprosto razlago: pač nisem v zadosti visoki vibraciji.
Na neki točki med pogovorom vzame v roke nihalo in ga zavrti nad kartonom z nekakšnimi diagrami. Izkaže se, da med zdravilsko srenjo obstaja praktična metoda merjenja (duhovne) obdarjenosti, na podlagi katere se klasificira ljudi. »Aha,« reče poznavalsko, »ti imaš v sebi 50 odstotkov teme.« To menda niti ni tako diabolično visoko, zato pa poslednji žebelj v krsto mojim ambicijam po razsvetljenju zabije njegova reakcija, ko mu na vprašanje, ali sem se cepil proti koroni, odgovorim pritrdilno. »S cepljenimi pa ne smem delati. Vodniki mi ne pustijo,« kategorično reče polzelski zdravilec. Menda cepivo tako zelo zamaže telo in dušo, da lahko le redki upajo/upamo, da se bomo otresli njegovih učinkov. »Najbolj poceni in učinkovito sredstvo je klorofil. Za začetek pomaga, če vsako jutro na tešče piješ sok stebelne zelene. Sicer je izredno učinkovito koloidno zlato, ki pa stane precej denarja.«
»Skozi sem dal hude zadeve.«
Danijel Terglav se sicer preživlja kot uspešen zavarovalniški agent, četudi bi po lastnih besedah lahko živel od zaslužka s terapijami in svetovanji. Svoj čas je delal za KD Group in tam menda obračal lepe denarje. Dolga leta je bil športnik, in to vrhunski – za Šempeter je igral odbojko, njegova kariera je trajala skoraj 30 let, večino sezon je igral v prvi ligi. »Kadar sem padel v tok energije, sem igral kot v nekakšnem transu, in tedaj ni bilo variante, da bi izgubili. Čez čas sem se začel spraševati, kaj je to stanje in kako bi lahko bil ves čas v njem.« Z odbojko je začel pri šestnajstih, ko so ga pod okrilje vzeli starejši igralci in ga kmalu vodili v svet alkohola in žuranja. Pa je pri dvajsetih začutil, da to ni zanj; ko se je odločil, da bo zdržal en mesec brez pijače, se mu je odprl nov svet: »Pritiski okolice so bili neverjetni, povsem sem se osamil, a sem vztrajal. Lahko rečem, da sem tedaj začel stopati po svoji poti.« Z duhovnostjo se je začel ukvarjati postopoma, z leti je nadgrajeval svoje znanje in sčasoma začel delovati kot zdravilec. »Ključno je srce,« se nasmehne, »če je srčna čakra odprta, potem človek deluje s strastjo. In kdor ima strast, je neustavljiv.«
Ko beseda nanese na zasebno življenje, je precej manj zgovoren ...
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
