»Jasnovidnost je naravna sposobnost, ki jo pogosto imenujemo nadnaravna, čeprav jo imamo vsi – nimamo pa vsi odprtega tretjega očesa –, a je nekaj neotipljivega in nedokazljivega. Toda ko kdo z mojo pomočjo najde izgubljeni predmet, ko najdem neko osebo, lahko rečem, da je to dokaz jasnovidnosti.« O svojih sposobnostih niti najmanj ne dvomi. »Rojena sem z njimi, zavedati sem se jih začela pri štirih letih, ko sem v družbi otrok in pri nabiranju češenj natančno predvidela krivico, še preden se mi je zgodila.«
Njena drugačnost je ni ne osupnila ne prestrašila, saj je rasla s slikami v glavi in z občutki, s katerimi je znala napovedati tok dogodkov. Doma, na kmetih, ni imela možnosti spraševanja in raziskovanja, zakaj nekatere stvari preprosto ve, saj niso imeli televizije in knjig, v katerih bi poiskala odgovore. Pri petnajstih so se z družino preselili v Koper in njene napovedi so se množile. »Ko mi je katera punca govorila o fantu, sem vedela, ali bosta prijatelja ali ne in kaj se bo zgodilo. Veliko nasvetov, ki so se potrjevali, sem dajala že takrat, a še vedno nisem vedela, da je to to.« Vlatka je mislila, da ima pač dobro razvito intuicijo. Njena življenjska pot je tekla kot vsem najstnikom v srednji šoli. Študirati (zgodovino in etnologijo) ni mogla, ker ni bilo denarja. Poiskala je torej prvo službo, a ker je kot vzgojiteljica ni dobila, je delala v banki in nato postala odlična (pravi glas ljudstva) predavateljica in inštruktorica vožnje. Preizkušala se je marsikje, zaradi slabih, skrhanih odnosov na zadnjem delovnem mestu ša je leta 1992 dala odpoved. »Bila sem brez službe, odnosi z možem niso bili najboljši, živela sem v podnajemniškem stanovanju.« Vse to je bilo verjetno ključno za dogodke, ki so sledili.

Srečanje z Jezusom
V tistem času se je še bolj posvečala raziskovanju sebe in drugih. »Že od malega rada opazujem ljudi, a nase ne dam kaj dosti, kar se vidi,« se nasmehne svojim preprostim oblačilom in nenaličenemu obrazu. »Ugotovila sem, da z opazovanjem odkrivaš človekove lastnosti, kar je bilo poučno.« Takrat, po odpovedi službe, je delala honorarno in živela v svojem svetu: veliko je brala, veliko opazovala, povleklo jo je v duhovno literaturo in vase. Leta 1993 je doživela prelomni dogodek, ki jo je zaznamoval in ji odprl vrata v svet jasnovidnosti. Med počitkom na kavču je doživela prvo videnje. »Popoldne sem leže počivala in nenadoma pred seboj jasno videla Jezusa Kristusa, devico Marijo in sedanjo prijateljico, ki je takrat nisem poznala, a sem jo srečala še isti večer: bila je enako oblečena in natanko takšna, kot se mi je maloprej prikazala!« Ni se prestrašila, ker je veliko »čudnih« in neznanih stvari od malega čutila v sebi, tudi pozneje, ko je že delala v banki, je vedela, da bo nekoč njeno delo pomoč ljudem. »A v tistih časih je bilo treba hoditi v službo, nihče me ni spodbujal k razvijanju mojih darov: očitno še nisem bila dovolj zrela za takšno odločitev.«
Jasnovidno »delo« se je začelo spontano, z znankami, s kolegicami, zakoličil pa ga je fant iz Kopra, ki je izvedel zanjo in jo prosil za pomoč. »Moja napoved se je uresničila v dveh mesecih in poslal mi je potrditev. Vedno sem potrebovala povratne informacije, z njimi sem postajala še bolj prepričana.«

Več v Jani št. 2, 12.1.2010