Kdo je hipnoterapevt in kdo hipnotizer?
Hipnotizer je človek, ki je sposoben hipnotizirati, pogosto nastopa, njegov namen je zabavati občinstvo in služiti denar. Hipnoterapija pa je povezana s svetovanjem, psihologijo, terapevtskim delom, s katerim naj bi klientu izboljšali življenje. Hipnotično stanje se uporablja kot sredstvo, s katerim se ta terapija, pomoč, pospeši in intenzivira.
Pa se lahko hipnotizira vsakogar ali so kakšne omejitve?
Tudi tisti ljudje, ki trdijo, da se jih ne da hipnotizirati, ponoči spijo in so torej sposobni sprostiti svoje telo. Samo tistega, ki se ne želi hipnotizirati, se ne da. Lahko hipnotiziramo človeka, ki v hipnozo ne verjame, a na hipnozo pristane. Za tistih nekaj odstotkov, za katere velja, da se jih ne da hipnotizirati, se je v raziskavah in s poskusi izkazalo, da le potrebujejo več časa.
Morda se ljudje bojijo, da se bodo razkrile stvari, ki jih ne želijo deliti?
Moj namen ni, da bi koga »začarala« in izvedela vse o njem – to ne bi imelo nobenega namena. Moj poklic je drugačen. Ker uporabljam psihologijo, hitro razumem človekov značaj in že brez hipnoze vem, v katerem grmu tiči zajec.
Ali obstaja več vrst hipnoze?
Dve. Pri pasivni hipnozi (uporablja se, kadar želi človek prenehati kaditi, kadar želi spati vso noč, shujšati …) preide človek v hipnotičen trans in dobiva sugestije hipnoterapevta. Če se neljubi položaj čez leto dni ponovi, torej če nekdo znova začne kaditi in se zredi, lahko hipnoterapevt predlaga globljo vrsto hipnoze, da odkrije vzroke težav. Ta stanja, travme in prepričanja je mogoče odpraviti.
Vse težave in vedno?
Sama za zdaj še nisem naletela na človeka, ki se mu ne bi dalo pomagati. Moj učitelj Roger Saxelby z inštituta Alpha Hypnosis pravi, da se mu še ni zgodilo, da ne bi mogel česa rešiti. Vprašanje pa je, ali se oseba, ki poišče pomoč, želi znebiti težave; če si ne želi, se je treba vprašati, zakaj in kakšen vpliv ima težava na življenje. Želja in odločitev sta pomembni.
Vi ste v prvi stik s hipnozo prišli ravno zato, ker ste se želeli odvaditi kajenja.
Ko sem študirala v Bostonu, se ukvarjala s športom, hodila na jogo, smo ob koncu tedna hodili ven in žurali. Vsak ponedeljek sem se zbudila z groznim okusom v ustih in moralnim mačkom, češ, kaj delam s svojim telesom. A kaditi mi ni uspelo nehati. Kadar koli je kdo prižgal cigareto, sem si jo želela tudi jaz. Pa sva s sestro, s katero sva bili v ZDA, slišali za »norega« Rusa Yefima Shubentsova. Med hladno vojno je živel in delal v Rusiji, delal je na Pavlovem inštitutu, nato pa prek Rima pobegnil v ZDA; tam je zelo slaven. Pravi, da dela z biopolji, hkrati pa uporablja hitro hipnozo – on pravi, da je zbrisal misel o kajenju. Vsega sem se zavedala, neverjeten je, to, kar dela, meji na čudeže! No, ko sva s sestro po dveh urah prišli s terapije pri njem, mi je skeptičen prijatelj ponudil cigareto – pa se mi je uprla!
Kako ste sami postali terapevtka?
Delala sem kot producentka in menedžerka na filmski akademiji v Aucklandu, slišala za Rogerja, ki je predsednik hipnoterapevtov v Novi Zelandiji, in za njegov inštitut ter se lotila študija. Trajal je dve leti ob koncu tedna in čeprav nisem bila nič prosta, sem bila manj pod stresom kot kadar koli prej: hipnoza (med študijem smo pač bili v stanju hipnoze tudi štirikrat na dan) mi je prinašala tisti mir, sprostitev in popolna stanja zavesti, za katera nisem niti vedela, da obstajajo. A to je bil šele začetek, ki je vplival na vse moje življenje.
Več v Jani št.4, 26.1.2010
