Sreda, 4. 1. 06
V sobi je le precej bolj mrzlo kot doma. Zunaj ni najbolj prijetno.
Četrti dan posta ne čutim nič posebnega. Nekako nedefinirano se počutim. Recimo, da je to normalno.
Danes smo v pisarni v polni postavi. Klemen, Nataša, Bernard in Jan.
Čestitke in čestitke. Nekaj ur odpisujem.
Za kosilo grem na Breussov sok v stanovanje.
Pred sejo odbora za človekove pravice si privoščim priboljšek: tri decilitre svežega pomarančnega soka. Tega Breuss sicer ne svetuje. Vendar jaz ne delam posta proti raku, ampak za utrjevanje zdravja. Rak je že za mano.
Maja mi telefonira, da se še nadaljujejo telefonski klici po večeru o postu.
Pogovor želi Društvo rakavih bolnikov. Kmalu bo treba organizirati pogovor med uradno medicino in higienisti.
Na Odboru za človekove pravice sva skupaj z Janom ...
Nato pokliče s svojim glasom, polnim energije, še Marija Markič iz Naklega, s katero sva pred nekaj leti skupaj nastopila na polnočnem klubu, na katerem smo skupaj z Videnškom govorili o postu in raku. Gospa se je odločila za post po Breussu, ko se ji je bolezen ponovila in ji je zdravnik svetoval operacijo.
Presenečen sem, da ji je isti zdravnik pozneje uspeh pošteno priznal.
Po dobrih željah za to leto rečeva še nekaj besed o raku. Strinja se, da bi morali bolj graditi na izkušnjah tistih, ki so to bolezen premagali s postom.
Marija pozna precej takih ljudi, tudi takih, ki bi si upali o tem javno spregovoriti. »Resnica naj pride na dan,« sklene pogovor. Počuti se veliko boljše kot pred leti.
Proti večeru grem pogledat dve stanovanji. Eno manjše in cenejše od sedanjega, drugo razkošnejše in seveda dražje.
Janu sporočijo ob devetih, da mu prtljage ne bodo pripeljali, naj jo pride iskat na letališče, češ da z Adrio nimajo ustreznega dogovora. Predlagam, da se pogovarjamo jutri.
Za večerjo čebulna juha po Breussu.
Pred spanjem najprej žajbljev čaj, nato pa med zadnjim premišljevanjem prežvekujem star ingver, ki ima še živ okus.
Četrtek, 5. 1. 06
Hvala Bogu danes dopoldne nimam sestankov. Zbudila sva se šele ob pol devetih. Tega ne ocenjujem za slabo. Spala sva dobrih devet ur. Sva jih že potrebovala.
V želodcu se je pojavil značilen občutek zapredenosti. Pred želodcem si predstavljam tablico z napisom: Do nadaljnjega na dopustu. Čutim, da se tudi glava jasni. Dan začnem veselo. Pred nekaj tedni sem po dolgem času poskusil narediti sklece in so me namučile že prve tri, danes jih pet naredim kot za stavo. Post učinkuje.
V pisarni me v parlamentu čaka še en kup čestitk. Računalnik se pokaže za koristno iznajdbo, saj lahko uporabiš nekatere elemente za več voščil. Torej, danes se še zahvaljujemo in želimo vse dobro v tem letu prijateljem iz
Slovenije, Evrope, obeh Amerik, Avstralije pa iz Japonske in srednje Azije, kjer sem lani pridobil nove prijatelje.
Po eni uri se sprehodim do stanovanja, da si pripravim Breussovo postno kosilo. Čisto počasi, po požirkih uživam svež sok iz pese, korenja, zelene in čebule.
Nazaj grede si kupim francosko revijo o vinu, ki prinaša izbor 1500 najboljših francoskih vin. Ne škodi nekoliko razširiti obzorja na tem področju. Tu se ne šteje v dobro, če te pri vinu ni doma. Ne gre samo za Francijo. Tu srečujem visoko vinsko kulturo.
Popoldne odgovarjam na elektronsko pošto. Uredimo vse nujne zadeve za nazaj in nekaj za naprej. Pišem madžarskemu kolegu Tabajdiju o dogajanju v zvezi z dvojezičnimi napisi na Koroškem, kjer Haider še naprej nasprotuje uresničitvi
odločb ustavnega sodišča. Tabajdi je vodja medskupine za narodne manjšine in kaže razumevanje tudi za probleme naših manjšin.
Odpišem g. Logothettiju, sinu nekdanjega lastnika mokronoškega gradu, ki me vabi, naj bi v okviru avstrijskega predsedovanja prevzel vodenje panela o parlamentarni razsežnosti reforme varnostne politike na Zahodnem Balkanu.
Privolim, ker mislim, da lahko iz starih in novih izkušenj kaj povem.
Preberem pregled slovenskih medijev. Vladi počasi priznavajo, da je že nekaj naredila, in napovedujejo težave pri reformah. Očitno bo to glavno leto.
Demokracija dobro brani Janšo. V Dnevniku »diplomati« napadajo odločitev vlade za T. V. kot veleposlanika za Argentino, češ da je zgrešena. Če bi bili ti diplomati in drugi komentirajoči profesionalci, bi bili do izdaje agremana tiho. Pa tudi do lastne države je diplomat praviloma lojalen. T. V. pa je kot dober poznavalec Argentine in vse Južne Amerike nedvomno zelo dobra izbira.
Vlada ga je potrdila brez glasu proti, prav tako državnozborski odbor za zunanjo politiko. Za nastop pred njim so mu čestitali tudi opozicijski poslanci. To zadržanje nekaterih diplomatov spada k slovenskemu podiranju drugega in drugačnega. Po starem. Kot takrat, ko so bili lahko diplomati samo eni. Leta 1990 smo jim ponudili priložnost za delo v demokratičnem in državotvornem duhu.
Letalo odleti proti Ljubljani danes uro pozneje. Potnikov je malo. Čutiti je še nekaj ponovoletnega miru.
Na Brnik me pride iskat Branka. Lepo.
Še nekaj zelo lepega se zgodi prav opolnoči. Obiščejo nas mladi koledniki, Ožbejevi prijatelji, ki lepo zapojejo in pokadijo stanovanje, na vhodna vrata pa napišejo starodavni G+M+B in 2006. Da bo božji blagoslov nad hišo.
Povem jim, kako je bilo s koledovanjem po vojni na Raki na Dolenjskem. Fantje so držali koledniško tradicijo tudi pod komunizmom in bili zaradi kaljenja nočnega redu in miru poklicani pred sodnika v Novo mesto. Sodnik jih je močno zvijal, pobje pa se niso dali in so mu na vprašanje, kaj so delali, kar odpeli koledniški program. Možje, klobuk dol! Takih ne delajo več. Postaviti se proti takratni oblasti, ki se je postavila proti Bogu, veri in vernikom, ni bil mačji kašelj. In to v časih, ko je tudi na Dolenjskem sem in tja še koga na nepojasnjen način zmanjkalo. Pa vrlim fantom z Rake to še ni bilo dovolj. Po poslovitvi od sodnika so še dolgo koledovali po novomeških gostilnah. Ja, kakšen bi bil svet, če bi Dolenjcem prepovedali peti. Nekaj časa smo živeli v narobe svetu.
 Spomnim se tudi, kako je bilo, ko smo prvi ali med prvimi (drugih skupin nisem poznal) začeli koledovati po Ljubljani. Z nepogrešljivim Maticem Potočnikom, Marjanom Ortarjem in drugimi prijatelji.
Čeprav to še ni njihova zadnja postaja, se zgodi ura zanimivega pogovora o tragediji v Lipi, o preteklosti, razlikah med študijem doma in na tujem in še kaj. Vesel sem, da fantom ni vseeno, kaj bo z nami, pozna pa se jim, da je za
narodno zgodovino zmanjkalo časa. Čim manj vemo o preteklosti, tem lažje z nami kdo manipulira.
Ko smo govorili o preteklosti, je nekdo dejal: »Pustimo to. Tega danes ne bomo rešili.« Gotovo zgodnja ura ni bila najboljša priložnost, da bi prišli zadevi do konca, pa vseeno vzpostavim lok med to in neko drugo izjavo, ki smo jo v zadnjih letih tolikokrat slišali: »To ni naša zadeva, mi smo povojna generacija.«
Jaz sem rojen po vojni, pa mi nič ne pomaga, da se ne bi vsaj dvakrat na leto trdo in boleče odprlo vprašanje preteklosti, zlasti ob državnih praznikih. Nerazčiščena preteklost je očitno zadeva celega naroda, in dokler je ne bo želel rešiti z resnicoljubnostjo in pravičnostjo, se nam kot doslej, nepovabljena vračala v politične in druge razprave. Ko pojenjuje vpliv partijske prisvojitve zgodovine oziroma njene ideološko interesne interpretacije, se zdaj pojavljajo relativizacije v smislu: bila je vojna, vsi so ga lomili in podobno. Petnajst let po naši samostojnosti nas neurejen odnos do preteklosti še izziva. Kdor hodi po slovenskih pokrajinah in naleti na iskren pogovor, ve, da je ponekod še čutiti strah, pa ne zaradi okupatorjev. Kolikokrat slišim v tem ali onem kraju:
»Vi ne veste ...« In potem sledi žalostna zgodba. Zanimivo je, da pri nas desetletja ni bila objavljena popolnejša bilanca mrtvih v drugi svetovni vojni in v obračunu po njej. Kljub temu se ve, da je padlo več ljudi zaradi bratove
kot okupatorjeve roke, več po koncu vojne kot pa med njo. Tega se ne da pokriti z mitom o svobodi.
Prvo uro novega dne sklenemo z novodobno kratko šalo: Pri verouku je župnik vprašal šestošolce, ali vedo, kako so se imenovali Sveti trije kralji. Prvi se je javil Mitja: »Sveti trije kralji so bili: Gašper, Miha in Buldožer.«