Profimedia

Adrian Scarborough se je rodil leta 1968 v Melton Mowbrayu, znanem po pitah in – kot se je izkazalo – tudi po prihodnjih zvezdnikih. Že kot otrok je zgrabil vsako priložnost za obisk gledališča: od Nottingham Playhousea do dvorane Phoenix. »Gledališča smo imeli povsod, kamor smo pogledali,« se spominja. In to ni bilo le romantično pretiravanje. »Bilo je ogromno zanimivih iger in turnej. Bil sem blagoslovljen.«

Profimedia

Ker ni ravno briljiral v matematiki ali pri telovadbi (ali čemerkoli, kar ni imelo reflektorjev), se je odločil za igralsko pot. Po šolanju na Brooksby Melton Collageu se je izpopolnjeval na priznani gledališki šoli Bristol Old Vic, kjer je prejel nagrado za najboljšega igralca, ki mu je na široko odprla vrata v svet gledališča.

Prvi večji filmski trenutek je prišel leta 1994 s filmom Norost kralja Jurija, nato pa so sledili še Gosford Park, The History Boys, Kraljev govor in Nesrečniki. Hitro se je razširil sloves, da je izvrsten karakterni igralec, ki se lahko zlije z vsako vlogo. Sam se sicer s predalčkanjem ne strinja, a si to vseeno šteje v čast, čeprav pravi, da ni vse v glavni vlogi. »Nekdo mi je rekel, naj bom mojster za vse, ne mojster ničesar. In za karakternega igralca je to super nasvet, se mi zdi.«

Profimedia

Čeprav je večkrat drugi ali tretji v vrsti, redkeje prvi, nikoli ne ostane neopažen. Delo mu omogoča ustvarjalno svobodo, in kot pravi sam, dovolj, da lahko sede in piše ali pa za en mesec izgine v Nottingham. Vmes je imel tudi obdobje konec leta 2021, ko je nameraval zmanjšati televizijsko delo, pa je naslednje leto prišla vloga, ki mu je spremenila načrte: inšpektor Max Arnold v seriji Detektiv iz Chelseaja. »Ni vsak dan, da ti ponudijo vlogo detektiva v seriji, ki se imenuje po tvojem liku. To so sanje!« A pozor, to ni običajen televizijski detektiv. Gre za kriminalko brez brutalnosti – ni krvi, ni preklinjanja in skoraj nič seksa.

»Privlači me, saj sem med tistimi, ki ne marajo preveč krvi,« razloži. Namesto tega nas popelje v psihologijo likov in odnose med njimi. »Nekaj zelo zadovoljujočega je v tem, da se primer zaključi v uri in pol. Odkrijemo morilca, ga pošljemo v zapor – in potem si lahko privoščimo čaj.«

Profimedia

Letošnjo pomlad so promovirali že tretjo sezono serije in priznava, da vloga Maxa Arnolda zaseda velik del njegovega življenja. A v nasprotju s svojimi zgodnjimi igralskimi dnevi, ko je skakal z vloge na vlogo, zdaj ubira počasnejši, bolj poglobljen pristop. »Nisem več igralec s padalom. Zdaj sem polnopravni član ekipe,« pravi.

V osebnem življenju živi z ženo Rose, psihoterapevtko, v Hertfordshiru. Njuna odrasla otroka, Esme in Jake, sta že zapustila družinsko gnezdo, a Adrian ostaja zvest vlogi očeta in partnerja – čeprav včasih z omejenim urnikom. »Rečem: Lahko me imaš za uro in pol, potem pa potrebujem čas za branje scenarija.«

Profimedia

Poleg vsega ostaja zvest tudi svoji ljubezni do gledališča. Leta 2018 se je vrnil na oder v Nottingham Playhouse v vlogi Jurija III. in zdaj upa, da bo njegova nova predstava po noveli Alana Bennetta Oblačila, v katerih so se ustavili  zaživela tudi širše: »Večina je Bennettovo delo, z nekaj mojimi dodatki. Lepo bi bilo, če bi si jo ogledalo več ljudi. Gre za nekaj posebnega,« obljublja.

Glede morebitnega spin-offa za Gavina in Staceyja, kjer je igral nerodnega Petra, pa odkimava. »Peter in Dawn delujeta odlično po žličkah, ne v loncu. V polurni seriji bi se vse hitro spremenilo v kaos.«

Instagram

Za zdaj je torej srečno zasidran v Chelseaju in ne kaže, da bo kmalu dvignil sidro. »Nisem še naveličan,« se zamisli, »scenarij za vsako novo epizodo me še vedno preseneti, in dokler bo tako, tako dolgo me boste morali trpeti na malih zaslonih. Pa če vam je prav ali ne.«