Sašo Švigelj

»Na posvojitev sem prvič pomislila v Južni Ameriki, kjer smo z Mladinskim gledališčem pogosto gostovali. Na ulici sem videvala sirote, nikomur ni bilo mar zanje, do njih so se vedli slabše kot do psov,« začne svojo pripoved igralka Maruša Oblak.

»Po naključju sem navezala stike s sirotišnico v Kolumbiji, začela sem se učiti špansko, nekako sem vedela, da je to moja pot. Vedno se mi je zdelo, da sem bila rojena na pravem kraju, da sem imela ogromno srečo, da to moram deliti z nekom, do kogar usoda ni bila mila. Načrte s Kolumbijo mi je prekrižal nov zakon, zaradi katerega ne bi mogla posvojiti res majhnega otroka. In bila sem spet na začetku, a postopek na Centru za socialno delo je že potekal, vsa dokazila, da imam redno službo, lastno nepremičnino, nekaznovanost in še določena preverjanja osebnosti, so bila zbrana. Iskala sem naprej, pisala našim veleposlanikom vsepovsod. Nekateri niso odgovorili, spet drugi so se zelo zavzeli … Takratni slovenski veleposlanik v Indiji mi je povedal, da je za samske ženske možnost v Nepalu. Povezal me je s Slovenko Melanie, ki je že bila tik pred posvojitvijo, in ona mi je pomagala do pravih naslovov. Morala sem le počakati na potrdilo CSD v Sloveniji, uradni prevod in s hitro pošto je bila moja vloga v Nepalu oddana.«

Sašo Švigelj

Trajalo je nekaj mesecev, preden je prišel tisti dan, ko je Maruša dobila elektronsko sporočilo, da so zanjo našli primerno deklico, siroto, da je stara dobro leto in pol, priložili so majhno črno-belo fotografijo.

»Junija 2016 sem odletela v Katmandu. Z odvetnikom sva obiskala sirotišnico. Stavba je bila ob potresu poškodovana, zato so otroci skupaj z varuškami živeli v montažnih hišicah, ki so jih postavili španski prostovoljci. Najino prvo srečanje je bilo grozno. Ajušri je ob mojem prihodu spala in varuška jo je grobo zbudila, stresla in se drla: 'Mamu (mama) je tu!' Ajušri pa seveda v jok. Nikoli še ni videla tako visoke in svetle ženske. Tri tedne sva se 'tipali', vsak dan sem prihajala, njeni skupini prinašala sladkarije, sadje, vodo … Vsi so bili močno dehidrirani, varuške niso pretiravale z vodo, saj so morale prati njihove bombažne plenice. Aju, tako so jo klicali vsi, še danes jo večina kliče tako, sem najlažje pridobila z banano. Zlezla je v nosilko in potem sem se s spečo deklico sprehajala okrog, včasih dve, tri ure, a takoj ko se je zbudila, me je spet začela grdo gledati in odrivati. Spraševala sem se že, ali me bo sploh kdaj zares sprejela, takrat pa je, kot bi začutila, zasukala igro in na ministrstvu za družino smo izpeljali še zadnji del – posvojitev,« opisuje Maruša.

A vrnitev domov ni bila tako preprosta. Ker je Evropska unija po letu 2015 zaostrila pogoje za pridobitev vizuma, sta morali novopečeni mama in hči v Nepalu ostati še več kot mesec dni. Maruša je našla prijeten hotel z malim vrtom in nekaj drevesi.

»Katmandu je bil takrat videti res žalosten, ves v ruševinah, zaradi monsuna blaten in v smogu. Ajušri je imela astmo in tisti dodatni tedni niso bili lahki, priznam. A zbliževali sva se, naučili razumeti druga drugo. Neki mladi natakar v hotelu nama je prevajal in povedal marsikaj, česar ni v vodnikih. Izvedela sem, da je Ajušri iz ljudstva Rai, ki živi visoko v vzhodni Himalaji. Njihova polt je svetlejša in bolj so podobni azijski rasi, medtem ko so ljudstva iz dolin temnejše polti, rekli bi, da bolj spominjajo na Indijce.«

Sašo Švigelj

Ko je postala mama, se je Maruši življenje obrnilo na glavo. »Ko sva prišli v Slovenijo, sva večino mojega starševskega dopusta preživeli v Izoli, kjer je bil moj drugi dom. Morala sem se navaditi čudnih pogledov, ki so švigali naokoli in iskali odgovor, kaj počneta skupaj ta otrok in ta čisto drugačna ženska. In kje je otrokov oče … Tega sem se hitro navadila, tudi otroških muh in rutine dneva z otrokom, od obroka do obroka. Težja je bila vrnitev v gledališče, tam so mi vse prej kot pomagali. Preden sem bila mama, sem se znala boriti zase. Ob otroku sem spoznala, da sem ranljiva. Z Ajušri sva imeli le približno vsakega pol leta težave, na nov način je začela preizkušati, ali sem res 'njena', začela me je odrivati, ni se pustila crkljati. Pozneje sem izvedela, da so se varuške v sirotišnici menjavale, verjetno se je v resnici bala izgube. In le počasi je začela verjeti, da bom ostala. Ampak od pandemije, ko me je imela več mesecev izključno zase, je vse 'prinesla noter'. Nenadoma je hotela le še sedeti v mojem naročju, se crkljati, biti ves čas z mano, še zdaj, pa bo kmalu stara enajst let, je najraje z mano.«

Maruša in Ajušri večkrat na leto praznujeta, pa ne samo rojstnega dne, temveč tudi datume, ki jima veliko pomenijo – prvo srečanje, posvojitev, prihod v Slovenijo, polovičke rojstnih dni … »Takrat si privoščiva – tortica, sladoled, živalski vrt, kino … Ajušri je hedonistka, rada ima dobre stvari, praznovanja, rože, živali, rada dobro jé, rada dobro spi.«

Po Marušinih podatkih je v Sloveniji pet posvojenih deklic iz Nepala, leta 2018 je namreč Nepal zaprl posvojitve v tujino. Deklice se poznajo, družine se vsaj enkrat letno srečajo, podpira jih tudi častni konzul Nepala v Sloveniji Aswin Shrestha.

»Ajušri je v moje življenje prinesla ogromno lepega, a biti samohranilka je izziv. Pazim na obe, Ajušri ima samo mene in potrebuje me še precej let,« pravi skrbna mamica, ki je lani novembra s hčerko po osmih letih spet obiskala Nepal. »Od začetka šole sem ji obljubljala, da bova šli v Nepal, ko bo stara deset let. In uspelo nama je! Prepotovali sva različne pokrajine, pomembnejša mesta, templje, tudi v gore sva šli. Ajušri je po vrnitvi odkrito rekla, da je videla zelo lepo deželo, a da bi raje živela v Sloveniji, kjer se počuti doma.«