Arhiv Lokalno.si

S stojnicami, zloženkami, fotografijami, s plesom in petjem se danes v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu predstavlja več kot 40 nevladnih organizacij, predvsem društev z območja regije. Na t.i. bazarju nevladnih organizacij se po besedah predstavnice organizatorjev Branke Bukovec iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto društva predstavijo širši javnosti, hkrati pa gre za priložnost, da se spoznajo tudi med sabo, izmenjajo izkušnje in dogovorijo za morebitna nova sodelovanja.

Danes predstavljena društva delujejo na področju socialne in/ali zdravstvene oskrbe, na humanitarnem področju, kulturnem, športnem itd. Ker je odziv tako sodelujočih kot obiskovalcev vsako leto večji, v DRPD Novo mesto že razmišljajo, da bo avla kulturnega centra prihodnje leto za vse premajhna in da bodo bazar priredili ob koncu tedna, ko ga bo lahko obiskalo še več ljudi. Bazar bo danes odprt do 17. ure, če ste ga zamudili, pa vabljeni 6. oktobra v Metliko.

Ob bazarju je danes potekala še okrogla miza 'Druga plat romskega kovanca', ki sta jo DRPD Novo mesto in Društvo upokojencev Novo mesto priredili v okviru projekta 'Raznolikost je bogastvo družbe'. O stereotipih o življenju Romov, o težavah, s katerimi se Romi srečujejo danes, in o (ne)delovanju različnih institucij ter zakonodaje, ki naj bi tej skupnosti pomagala pri vključevanju v družbo, so med drugim spregovorili Sandi Brajdič, Darja Bregar, Anamarija Kozlevčar in Alojz Simončič ter nekateri obiskovalci javne debate.

Uvodoma je moderatorka Tina Cigler kot dve ključni težavi romske populacije izpostavila izobraževanje in posledično zaposlovanje. Zato sta na pogovoru sodelovala Sandi Brajdič, dijak Srednje šole za gostinstvo in turizem, in Darja Bregar, romska pomočnica na OŠ Šentjernej. Njuni spomini na izobraževanje v osnovni šoli niso prijetni. V šolah sta se počutila osamljene in izolirane, brez podpore v družini bi Sandi šolo težko zaključil. Bregarjeva jo je zapustila zaradi dela in jo kasneje ob zaposlitvi zaključila. Oba sta se strinjala, da je izobraževanje ključnega pomena pri socializaciji romske populacije, a hkrati opozarjala na dejansko stanje po šolah. Veliko otrok namreč šole ne obiskuje redno, zamujene ure kasneje težko nadoknadijo. Po besedah Anamarije Kozlevčar, upokojene učiteljice iz OŠ Bršljin, je še vedno težava v jeziku, saj otroci do šole govorijo materni, romski jezik in se slovenščino začno učiti šele v 1. razredu, ko jim v tem, za njih tujem jeziku učno snov podajajo.

Preberite še

Slovenija

Energetske spremembe, s katerimi zmagamo vsi

Sandi je denimo omenil, da so mu v osnovni šoli pri pouku angleščine raje dali papir in barvice, da je risal, medtem ko so se drugi učili. Zato je imel precejšnje težave v srednji šoli, saj mu je to znanje manjkalo. Kozlevčarjeva pa je izpostavila še večji absurd pri pouku tujega jezika: ''A si predstavljate, da vas tuji jezik učijo v tujem jeziku? Vam, ki razumete slovenščino, lahko hitro pojasnim angleške izraze in govorim o samostalnikih, številu, glagolih ipd. Kako naj se torej angleščine nauči romski otrok, ki pa niti pojasnil v slovenskem jeziku ne razume?''

Zbrani so se strinjali, da se vzgoja začne doma in bi več pozornosti morali nameniti izobraževanju mater, saj so one tiste, ki bodo otroka pošiljale v šolo ali pa ne. Okrogli mizi je prisluhnilo tudi nekaj učiteljic, ki so priznale, da z maksimalnimi napori in spodbujanjem staršev in otrok komaj dosežejo do 50- ali kvečjemu do 80-odstotno obiskanost pouka s strani romskih otrok. Strinjali so se, da bi morali staršem, ki otrok ne pošiljajo v šolo, odvzeti socialno pomoč, kar omogoča tudi zakonodaja. Ampak Alojz Simončič z novomeškega Centra za socialno delo je dejal, da na Centru te reči preverjajo, nekaterim pomoč tudi odtegnejo, v večini primerov pa je to bolj zapleteno, saj dobijo npr zdravniško potrdilo o odsotnosti otroka ipd.

Po mnenju večine današnjih sogovornikov je zato ključnega pomena tudi predšolska vzgoja, ki pa po zakonu ni obvezna in tudi zato je romskih otrok, vključenih v vrtec, izredno malo. Kritik na račun izobraževalnega procesa je bilo še več. ''Romski pomočniki so dostikrat vsako leto druge uslužbenke preko javnih del, trgovke in podobno. Ne želim jih podcenjevati ali kaj podobnega, ampak na takem položaju bi morali delati najboljši strokovnjaki in najbolj srčni učitelji, ker za učenje romskega otroka potrebuje učitelj veliko več strpnosti, energije, časa in volje. To je težko delo. In če si vnaprej proti, je bolje, da se tega dela niti ne lotiš,'' je menila Kozlevčarjeva.

Poleg težav v izobraževalnem procesu so se danes dotaknili tudi težav pri zaposlovanju oziroma prejemanju socialne pomoči. Simončič je danes pojasnil, da je slednja vsem enako dostopna. Tako je denimo posameznik brez imetja upravičen do 220 € pomoči, partner še do 155 €, za vsakega otroka dobijo še 66 €, temu pa lahko prištejemo otroške dodatke, ki so za prvega otroka 110, za drugega 121, tretjega 131 €. V povprečju lahko 6-članska družina prejme tudi več kot tisoč evrov pomoči na mesec. In danes so se zbrani strinjali, da je tak sistem slab, saj ne stimulira prejemnikov socialne pomoči, da bi se zaposlili, če pa z minimalnimi plačami ali prihodki preko javnih del dobijo manj, kot če bi ostali doma.

Tak primer je tudi Darja Bregar, ki se je preko javnih del zaposlila kot romska pomočnica na OŠ Šentjernej, njena osnovna plača znaša 248 €, skupaj s prehrano in prevozom prejme nekaj več kot 400 €. Zaradi teh prihodkov ni upravičena do socialne pomoči, manj pomoči posledično prejme tudi njen partner. In če odmislimo dolgoročne prednosti zaposlenih, se zastavlja vprašanje, zakaj delati? Na vprašanje Ciglarjeve, kako na Bregarjevo gledajo romski sosedje v Dobruški vasi, je ta odgovorila: ''Seveda se mi smejijo. Pa saj se mi lahko, ko pa s službo dobim manj, kot če bi bila brez.'' A se je vseeno odločila, da bo raje delala.

Tako kot prejšnje okrogle mize na tovrstne teme je tudi današnja pokazala začaran krog, iz katerega ni lahko izstopiti, saj je vanj tesno vpet sistem in področna zakonodaja. Anamarija Kozlevčar, Ana Bilbija in Jožef Jazbec iz društva upokojencev in drugi so menili, da se sistem sam po sebi ne bo spremenil, dokler ga v glavnem oblikujejo na državni ravni, kjer dejanskih posledic in razmer v lokalnem okolju ne poznajo.

Predlagali so denimo, da bi bilo bolj smotrno ustanoviti podjetje, financirano iz fonda socialnih pomoč, v njem zaposliti Rome, ki bi za prejeta sredstva tudi delali. Kdor ne bi delal, bi ostal brez. A tovrstni ukrepi zaenkrat nimajo nikakršne pravne podlage in zbrani so med drugim sklenili, da bo treba pobude iz lokalnega okolja glasneje uveljaviti v Ljubljani. Sedanji način tako izobraževanja kot zaposlovanja in finančne podpore v primeru brezposelnosti ne daje rezultatov, s čimer so se vsi strinjali, saj so prepričani, da so današnje razmere iste ali še slabše kot pred desetletji.

Galerija

Arhiv Lokalno.si