Adrijan je bil v solinah redno zaposlen in je, kot večina zaposlenih, vse delo opravil sam. Družina De Faveri je v solinarske taperine, ploščate lesene natikače, stopila skupaj, opravila so si delili in se nadomeščali. Navkljub temu so dejstva enaka tistim izpred stoletij: solinar sol premeče vsaj trikrat, najprej jo z gaveri, to so lesena strgala, nagrabi na kupe, nato z lopato naloži na solinarski voziček in nazadnje z vozička preloži na odcedišče. Sin Kristjan je povedal, da so v mesecu in pol v povprečju nabrali štiri vozičke soli na dan, to sta dve toni. Po tem si lahko predstavljamo, kako težko je solinarjevo delo.
Sproščenost, radost, mir. Ob obisku sredi avgusta na obrazih članov družine De Faveri nisem razbrala sledov garanja in muke. Po slabih dveh mesecih dela na solinah niso imeli usnjeno izsušenih obrazov niti razpokanih ustnic, le nekaj odrgnin od soli na stopalih. Nasprotno, vsak med njimi je užival vsaj še eno življenje. Otroci so bili na skavtskih taborih, rokometnih tekmovanjih, nekateri med njimi na usposabljanju za gašenje gozdnih požarov in so gasili požar nad Ospom. Denis je bil dopoldne v službi. Ena od hčera je redno delala v vrtcu, druga v gozdnih delavnicah s predšolskimi otroki in se pripravljala za izpite na fakulteti. Kristjan in Matija sta vsako dopoldne delala v Muzeju solinarstva v Fontaniggah na opuščenem predelu Sečoveljskih solin. Občasno si je eden ali drugi »privoščil« pohod s skavti ali izlet s prijatelji. Vsi štirje mlajši otroci pa so šli na duhovne počitnice že takoj po šoli, še pred »navalom« soli. Denis je svoj dopust preživel v solinah.
Vzdušje, ki so ga vnašali v prostor z več kot 700-letno tradicijo, je bilo sproščeno, radostno in zelo umirjeno. Trije najmlajši otroci, Pija, Urška in Danjel, so se igrali v bližini lesene kolibe, postavljene ob vstopu na solno polje. Zgodilo se je, da so v igri metali kamenje v Lido – glavni kanal pred solnimi polji. Po opozorilu vodje so morali kamenje iz kanala odstraniti. To jim je bilo v veselje. Solinsko blato je tako mehko, črno in prijetno! Naučili so se, da ima vse, kar v solinah naredijo, posledice – dobre ali slabe.
Na fondih, to so nekakšne solne gredice, so Matija, Kristjan in Denis grabili sol. Kristale so grabili iz objema slanice in jih zbirali v piramidaste kupe na robovih polj. Katja in Marta sta s predelanima aluminijastima lopatama drseli po gladini kristalizacijskega bazena in lovili solni cvet. Voda se je iztekala skozi mrežo na lopati, na ploskvi so ostali kosmiči solnega cveta. Zrak je bil prepojen s slanico in šumenjem vetra z morja.
Izkusiti, kar je delal nono. Z mamo Tanjo sva stali v senci kolibe. »Otroštvo sem preživela na solinah. Takrat smo se lahko kopali v najširšemu kanalu na Sečoveljskih solinah, imenovanem Canal grande. To je bilo pravo veselje. Otroci smo bolj malo delali. Sprehodili smo se po cavedinu, to je solna greda, razbijali solni cvet, naložili sol na voziček ali ga spraznili. Poslušali smo modrovanje starih solinarjev in se zares dobro počutili v njihovi družbi. Zato sem hotela otrokom privoščiti lepo poletje. Naj se kopajo, zraven pa naredimo še kaj dobrega in izjemno zanimivega – edinstvenega.«
Njena preteklost je vzbudila željo pri sinovih in bila popotnica v poletje, ko so se vsi skupaj poklonili prednikom.
Več v reviji Janašt. 37, 13. 9. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
