»Medtem ko vise v severnih krajih Slovenije, tudi v Ljubljani in okolici, s streh debele ledene sveče, se v Kopru, ob morju, grejejo ženice na soncu in krmijo golobe.« Tako je bilo zapisno na prvi strani Slovenskega poročevalca 11. februarja 1952, le nekaj dni, preden je naše kraje zajela silovita snežna nevihta z neverjetnimi količinami padavin.
Iz časopisa, ki je izhajal v naslednjih tednih, so povzeta tudi preostala poročila o veliki sneženi zimi. Dodali smo jim spomine nekaterih prebivalcev, ki se izjemne zime z obilico snega še dobro spominjajo.
V isti številki Slovenskega poročevalca je nekaj dni pred obilnim sneženjem še zapisano: »Okoliške vasi so kakor pogreznjene v belem puhu. Zametlo je vse dohode in izhode in zimski mir kali samo kidanje snega na vseh koncih in krajih. Le kam bomo šli z vodo, ko pride Matija? Stari vremenarji pa celo napovedujejo, da bo letos še na pretek novega snega in da se bo zima še pomladila.«
Tri dni in tri noči. Stari vremenarji so imeli prav! Že v naslednjih dneh, natančneje 13. februarja, se je začelo sneženje brez primere in se nadaljevalo brez prekinitve tri dni in tri noči.
Po meteoroloških podatkih je takrat v Ljubljani zapadlo 146 cm snega, več kot kadar koli, odkar opravljajo meritve. V Planici in Ratečah gaje zapadlo kar 240 cm, v Bovcu pa 188 centimetrov. Drugi kraji v notranjosti Slovenije so dobili nekoliko manjše pošiljke snega, a še vedno dovolj izdatne, da so z njim imeli veliko težav.
Najhujše razmere zaradi sneženja so bile v zgornji Soški dolini, tam so težave povzročili še plazovi. Zasutih je bilo veliko hiš, v porušenih zgradbah je umrlo več domačinov.
Življenje se je tako rekoč ustavilo: ceste niso bile prevozne, obstal je javni promet, vlaki so obtičali v zametih. Večina poročil iz tistega časa je iz Ljubljane, saj so bili drugi kraji zaradi potrganih električnih in telefonskih žic precej časa brez stika z glavnim mestom. Poročila od tam so prihajala z zamudo. Žal tudi o žrtvah. Skupno je v plazovih in porušenih zgradbah v tistih dneh umrlo enaintrideset ljudi, veliko več pa je bilo poškodovanih.
Bitka po koncu sneženja. Pravi boj s snegom se je začel šele 15. februarja, ko je sneženje ponehalo. »Mestni sindikalni svet v Ljubljani poziva vse člane sindikalnih organizacij iz tovarn, podjetij in ustanov, naj nudijo vso pomoč pri odstranjevanju snega z ljubljanskih cest in ulic. Nastopimo polnoštevilno, da bi čimprej usposobili naše ceste za promet, očistimo tramvajske tire, da omogočimo redno prihajanje naših delovnih ljudi na delo.« Tako se je glasil le eden od pozivov v izdaji časopisa, ki je izšel 18. februarja. Podobno sta na isti strani kar dve mladinski organizaciji pozivali svoje člane, naj z vsemi močmi pomagajo rešiti ljudsko imovino in preprečiti gospodarsko škodo.
Čiščenje glavnega mesta je postalo skupni projekt, v katerega so se vključili tudi prebivalci okoliških vasi. Z vozovi in živalskimi vpregami so vozili sneg do Ljubljanice in ga stresali vanjo. Tako se je bilo najlažje znebiti ogromnih kupov. Na eni od fotografij je videti množico ljudi pri kidanju snega s streh, na drugi tržnico pred Plečnikovimi arkadami, ki je bila nekakšna začasna deponija snega. Objavljena so bila posebna zbirališča čistilcev tramvajskih prog v različne smeri po Ljubljani. Glavni in edini pripomoček za delo pa je bila seveda lopata.
V Mariboru je bilo v soboto, dan po tridnevnem sneženju, že odpravljeno najhujše pomanjkanje mleka. Dan prej so požrtvovalni šoferji in zbiralci mleka pripeljali v mesto 6.000 litrov mleka, kar je le tisoč litrov manj, kot je vsakodnevna potrošnja. Tudi osebje reševalne postaje je že v soboto pripeljalo bolnike iz oddaljenih krajev v bolnišnico.
Iz Koroške so poročali o zasutih cestah in progah ter plazovih. V Marnbergu (takratno ime za Radlje bo Dravi) se je pod veliko težo snega sesulo ostrešje zadružnega doma, ki ni bilo »preračunano na tolikšno nosilnost«. Po vseh krajih Koroške so hiteli čistiti predvsem strehe hiš in glavne proge. V Avstriji je sneg zasul več ljudi, skupno število žrtev je naraslo na 37.
Več v reviji Jana št. 8, 22.2.2022