Medtem ko eni zbirajo znamke, drugi kovance, ima Tržičan Aleš Mlinar prav gotovo najnevarnejšo, najbolj noro in najnenavadnejšo zbirko v Evropi – skrbi namreč za približno 400 najbolj strupenih kač na svetu. Skupaj s prijateljem Sašem Čotarjem, čigar zbirateljska strast ni prav nič manj nenavadna – ima 60 vrst tudi do 30-centimetrskih ptičjih pajkov, deset vrst škorpijonov in nekaj skolopender (strupenih stonog) – prirejata razstave, ki obiskovalcem vzbujajo strahospoštovanje in so prava paša za oči. Odprla sta nam vrata v nevarni svet strupenjač, kamor lahko vstopi le malokdo.
Tudi kače te lahko zasvojijo. Številni si najbrž mislijo, da je nor, ker pravzaprav skrbi za tempirano bombo, ne samo za eno, marveč za nekaj sto. Trenutek nepazljivosti ga namreč lahko stane življenja, kar je že izkusil, a ga smrtonosni ugriz, ki ga je preživel lani, ni odvrnil od kač, ki so njegovo življenje in vir dohodka. Je pa seveda po izkušnjah, ki so ga zdravstveno zaznamovale za vse življenje, dosti pazljivejši z živalmi, do katerih čuti veliko strahospoštovanje. »Če vidim, da je katera od kač razdražena, njen terarij raje očistim ob drugi priložnosti,« pravi. Prve strupenjače je kupil od svojega mentorja, avstrijskega prijatelja, za katerega je sprva tudi on menil, da je nor (še posebej ko je videl, da ima doma eno najbolj strupenih kač na svetu, črno mambo), ker je tako navdušen nad strupenjačami. »Zdele so se mi preveč nevarne. Potem pa kupiš eno, pa drugo in si zasvojen,« se smeji. Kače ga privlačijo že od otroštva. Nikoli ne bo pozabil navdušenja, ko je kot desetletni otrok s sošolci obiskal naravoslovni muzej, v katerem so takrat še razstavljali žive kače in so se goža lahko celo dotaknili. Od takrat je o kačah prebiral in spremljal vse, kar mu je prišlo pod roko. Prvo kačo – udava – je kupil za svojo prvo plačo. V letu dni je njegova zbirka narasla na osemnajst nestrupenih kač in različnih kuščarjev. »Preden sem kupil novo vrsto živali, sem se o njej poučil, da sem spoznal njene potrebe in navade.« Razlaga, kako danes prodajalci kupcem kač premalo povedo o njih, zato dostikrat niso pravilno oskrbljene. »Največkrat jih premalo hranijo,« skomigne z rameni. Njegove so rajši preveč rejene, pravi, to mu namreč rečejo na veterinarski fakulteti, ki ji podari poginule kače, da jih strokovnjaki lahko bolje preučijo. Sprva se je specializiral za drevesne pitone. Hrano zanje, torej miške in podgane, vzgaja sam in jih tudi prodaja. Tako je spoznal svojega avstrijskega mentorja, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja: »Podgane in miši sem menjaval za kače – najprej za pitone, potem pa seveda tudi za strupenjače.« Sam pravi, da se je gojenja strupenjač lotil razumno: najprej je preučeval življenje majhnih, ne tako strupenih gadov, potem je počasi kupoval vse bolj strupene. Prva zares strupena kača, ki jo je kupil, je bil peščeni gad, sledila mu je drevesna suličarka in tako naprej.
Več v Zarji, 10.1.2017
