Ljudje so popikani, nekateri imajo alergične reakcije, dezinsekcija pa ni učinkovita, če je ne opravijo v vseh stanovanjih. Veliko stanovalcev si stroška 70 evrov za enkratno strokovno spopadanje s temi nadležnimi bitji ne more privoščiti. Dezinsekcija tudi ni čudežna, verjetno jo bo treba izvesti večkrat. Kdo bo ukrepal, kdo bo pomagal? Ker ne prenašajo nalezljivih bolezni, se očitno stenice ne tičejo nobene državne institucije. Denarja torej ni, volje pa še manj. Bomo čakali, da se še bolj razširijo?
Mravlje, stenice in ščurki niso prenašalci bolezni, pomenijo zgolj neustrezne higienske razmere za bivanje. Verjetno to ne bo nikogar več zanimalo, ko jih bomo začeli videvati po kinodvoranah, avtobusnih in železniških postajah ter šolah. Potem to najbrž ne bo več tako zelo oddaljena težava tistih nekaj socialnih stanovanj.
Državnih institucij se problem za zdaj ne tiče, saj zdravstvena inšpekcija ne more ukrepati v zasebnih objektih, stanovanjska inšpekcija ni pristojna … Epidemiologinja dr. Alenka Trop Skaza meni, da bi bilo v tem primeru potrebno širše družbeno ukrepanje, sistemski pristop, saj gre za socialno šibke stanovalce. »Če ene enote ne obravnavamo ustrezno, je obravnava vseh drugih zaman. Prvi korak bi moral storiti upravljavec stavbe, morda bi moral poseči po socialnem skladu – za take primere bi bilo dobro, da bi bil oblikovan, nato pa se morda obrniti na občino. Ker ne prenašajo nalezljivih bolezni, za stenice nimamo zakonske osnove, so pa za nekatere lahko nevarne, saj lahko izzovejo alergične reakcije ali sekundarne bakterijske okužbe. Za odstranitev motečih insektov je treba najti ustrezno rešitev, da omogočimo ljudem kakovostno bivanje oziroma človeka vredno življenje. Ti ukrepi bi bili storjeni v dobro vseh. Za insekte namreč ni meja, našli bodo pot za širitev in prej ali slej se bodo razširili. Posledično bomo vsi na slabšem.«
Stenice na perutnini. Stenice so izjemno odporni insekti, ki preživijo v temperaturi pod –10 stopinj Celzija, odporne so proti pomanjkanje vlage, v sedmih minutah jih ubije temperatura nad 45 stopinj. Zanimivo je, da je mogoče ugotoviti človeško DNK v stenici tudi po 90 dneh od sesanja, kar je lahko v pomoč pri delu forenzikov. Najraje napadajo ponoči, privlačijo pa jih telesna toplota, kri in ogljikov dioksid. V ZDA je število zaznanih primerov s stenicami od 500 v letu 2004 narastlo na 10.000 v letu 2009. Skaza je v zdravniškem glasilu zapisala, da je za velik pojav stenic v Chicagu leta 2013 najbrž kriva perutnina. Stenice so verjetno parazitirale na alternativnem gostitelju, najverjetneje perutnini, zaposleni na farmah pa so bili njihovi raznašalci.
Februarja smo v Zarji obširno pisali o resnični zgodbi boja proti stenicam. Naša sogovornica je izkusila, da smo pri spopadanju s stenicami lahko uspešni ne samo z dezinsekcijo, temveč moramo poleg te trdo delati, biti natančni in ravnati z vso resnostjo. Po natančnejšem pregledu stanovanja je našla stenice povsod: v hrani, igračah, knjigah, v okvirjih slik, po stenah. Ugotovila je tudi, da je pri nas premalo nasvetov za ukrepanje, poleg tega ljudje stenic in težav, ki jih lahko povzročijo, očitno ne jemljejo dovolj resno. Sogovornica je morala zavreči ogromno stvari, postelje je bilo treba popolnoma razstaviti. Nekaj predmetov je dala zamrzniti, že očiščene predmete pa je skrbno spravila v vreče, v druge vreče pa je sortirala še neočiščene. Sistematično je čistila dva meseca, na srečo ima njihovo stanovanje dve veliki terasi in so vreče lahko čakale tam. Čiščenje torej zahteva prostor, čas in kar nekaj denarja (sogovornico je čiščenje stalo 400 evrov, v kar niso všteti vsi odvrženi predmeti). Kako naj se takega postopka loti nekdo brez denarja in na vsega 20 kvadratnih metrih?
Več v Zarji, št. 39, 27. 9. 2016
