Prvič sem se od blizu seznanila s fičkom pri trinajstih. Teta me je vzela s seboj na morje in v zastavo 600, kot se je zadeva imenovala, smo se natlačili štirje, pa šotor in vsa potrebna oprema za kampiranje, vsak je imel zraven še za kakšno potovalko, z babičine kmetije smo pobrali, kar je bilo poleti užitnega, in tudi knjige so bile zraven. Zdelo se mi je, da je fičko kot čudežna torba Mary Popins, no, nekaj je romalo tudi na streho. Cel mesec smo se potepali ob Jadranski obali do Ulcinja in večina denarja, ki smo ga zapravili, je šla za vstopnine v galerije in muzeje - in seveda za bencin. Ko smo si spekli zadnja jajca iz babičinega kurnika, smo šli domov.
Prvega nikoli ne pozabiš. Svoj prvi avto sem kupila pred 40 leti, seveda je bil v celoti na kredit in seveda je bil fičko, ampak 750, kar pomeni precejšen skok v moči motorja. In seveda ga je bilo treba čakati pol leta, če si uporabil zveze in poznanstva, sicer je bil rok še daljši. Mama je delala na avtoservisu v Mariboru in je »uredila«, da sem fička dobila v Novem mestu. Dva dni prej sem naredila šoferski izpit. Prijatelj, ki me je peljal po moj prvi avto, mi je zabičal, naj vozim za njim, pa bo. In sem res. Ko je prehiteval tovornjak (a si predstavljate razrite ozke ceste, kjer sta se dva tovornjaka komaj srečala), sem zamižala in se pognala za njim, tu in tam je nasproti vozeči sicer divje trobil, a se je vse sorazmerno srečno končalo. Na hitri cesti iz Ljubljane v Maribor me je prijatelj zapustil, s pohvalo, da vozim po sredini voznega pasu, tako kot treba, in da sem zdaj že samostojna šoferka. In je odbrzel. Na tisti poti sem naredila vse neumnosti, ki sem jih sploh lahko, in vsa prepotena končno pripeljala na domače dvorišče, kjer me je čakala objokana mama. Kolegi v službi so ji dopovedali, da je tako rekoč nemogoče, da bi z dva dni starim vozniškim dovoljenjem prepeljala to divjo pot živa in cela.
Naslednji dan sem naložila družino v svojo novo limuzino in odpeljali smo se k stari mami v Savinjsko dolino. Na svoji drugi vožnji sicer nisem več mižala, zato pa so vsi drugi, ki so se peljali z menoj. Družinski zbor je komentiral, da je fičko primeren prvi avto, da se naučiš na njem voziti in ne kvariš kakšnega drugega, več vrednega. Bila sem nesmrtno užaljena. Upravičeno.
Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016
