Sramežljivost pri uriniranju niti ni tako redko stanje. Verjetno se je pripetilo že marsikomu od nas. Preprosto nam je bilo nerodno lulati, ko smo vedeli, da je v sosednjem stranišču denimo naš šef ali kdorkoli drug, pred katerim se nam je bilo neprijetno izpostaviti na tak način. To se občasno dogaja večini in ni vzrok za preplah. So pa ljudje, ki imajo z uriniranjem v javnih straniščih nenehne težave. V straniščih, ki jih souporabljajo drugi, ali tam, kjer je zvočna izolacija slaba, preprosto ne morejo iz sebe iztisniti niti kapljice. Že sama misel na to, da jih na javnem kraju lahko prime na stranišče, lahko v nekaterih primerih pripelje do slabosti, potenja in tresenja. Ljudje, ki imajo nenehne težave s tem, da bi kdo lahko bil priča njihovemu opravljanju male potrebe, trpijo za parurezo, ki je strokovno ime za sindrom sramežljivega mehurja.
Psihološka težava
Sindrom sramežljivega mehurja bolniku močno otežuje uriniranje oziroma mu preprečuje, da bi kljub potrebi uriniranje dejansko izvedel. Čeprav je rezultat zelo telesne narave, pa je parureza v resnici psihološka težava. Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5) jo definira kot socialno anksiozno motnjo oziroma družbeno fobijo. Ljudje s takšno fobijo doživljajo strah in tesnobo v okoliščinah, kjer bi jih drugi utegnili obsojati, zato se takšnim okoliščinam izogibajo. Če to prenesemo na bolnike s parurezo, se ti zaradi strahu pred izpostavljanjem sebe v intimnem položaju, kot je uriniranje, temu preprosto izogibajo in urin zadržujejo tudi po več ur. Dokler ne pridejo domov ali v okoliščine, kjer jim je dovolj udobno.
Zdravstvene posledice
Čeprav gre za psihološko težavo, ta prizadene mehur, kar pomeni, da se posledice odražajo predvsem na telesu. Kadar nas tišči lulat, pa zaradi mentalne blokade preprosto ne moremo na stranišče, urin zadržimo v urinarnem traktu, kar je lahko nadvse boleče. To ve vsak, ki je zaradi kakršnihkoli vzrokov kdaj moral dolgo zadrževati urin. Kadar urin predolgo zastaja v mehurju, je izpostavljen razvoju bakterij, zato se poveča tveganje za vnetje sečil. Zadrževanje urina lahko pripelje tudi do hidronefroze ledvic, neke vrste otekanja v ledvicah, ki povzroča bolečine v ledvenem predelu hrbta ali pri strani, pogosto potrebo po uriniranju, bolečino pri uriniranju, krvav urin, slabost, bruhanje, šibkost in vročino. Če stanja ne zdravimo, lahko vodi v okvaro ledvic.
Socialne posledice
Ljudje, ki imajo težavo urinirati v javnih straniščih, tudi težko opravijo malo potrebo na ukaz, kar pomeni, da v zdravstvene namene težko lulajo v kozarček. Zaradi tega si lahko poslabšajo, otežijo ali zavlečejo proces zdravljenja ob zdravstvenih težavah. Nekateri poklici za svoje uslužbence zahtevajo redne zdravstvene preglede z odvzemom vzorcev urina. Če tega pacient s parurezo ne more zagotoviti, lahko na nitki visi tudi njegova služba. Pa tudi sicer je družabno življenje bolnikov s parurezo lahko močno omejeno. Mnogi se javnim druženjem raje izogibajo, ker vedo, da bodo tam morali uporabljati javno stranišče.
Treba je odkriti vzrok težave
Mnogim s takšno težavo pomaga, če zvok uriniranja prekrijejo z drugim zvokom, denimo z odprto pipo ali splakovanjem straniščnega kotlička. A to v resnici ne odpravi ključne težave. Ker gre za psihično motnjo, najbolj pomaga psihična obravnava. Psihoterapevti v teh primerih pacientu pomagajo odkriti vzrok težave in poskušajo skupaj z njim meje udobnega premakniti do točke, ko mu ne bo neprijetno urinirati v javnosti. Preden pa se zaradi težav pri uriniranju v javnosti odpravite k psihoterapevtu, je vendarle dobro pri zdravniku in urologu preveriti, ali težava res ne izhaja iz česarkoli drugega. Pogosto je strah pred uriniranjem tudi posledica strahu pred bolečino, ki spremlja vnetje sečil. Zaradi bolečine se tako psihološko izogibamo uriniranju, a v takih primerih težava ni psihološkega izvora. Ko specialist urolog izloči vse možnosti, da gre za telesno zdravstveno težavo, je čas, da se obrnemo na psihoterapevta.
