Najpogostejši vzrok demence je alzheimerjeva bolezen, s katero se je morala skupaj s svojo obolelo mamo spopasti tudi naša bralka Sonja.
»Z mamo sva imeli od nekdaj zelo lep odnos. Po študiju sem se s podeželja preselila v mesto, zato smo se videli bolj poredko, vendar nam je bilo vedno, ko smo bili skupaj, zelo lepo. Ko je bila stara okoli 63 let, sem vsake toliko opazila kaj nenavadnega: kakšno nekoliko čudno vprašanje ali vedenje, a temu sprva nisem posvečala prav veliko pozornosti, saj sem imela v glavi misel, da stari ljudje pač kaj zamešajo ali pozabijo. Tako je bilo kar nekaj let – zastirala sem si oči pred dejstvom, da nekaj ni v redu, čeprav so se čudni pogovori, tudi telefonski, zdeli vse pogostejši. Nekakšna zmedenost, ki je sama nisem znala opisati, se je začela čez čas stopnjevati. Kar naenkrat je dobila mama več zaporednih opominov za neplačane položnice, kar ji nikakor ni bilo podobno, saj je zelo odgovorna, njena pokojnina pa tudi ni tako slaba, da bi ji zmanjkalo denarja. Takrat me je kar malo zaskrbelo, vendar sem te misli odrinila in težave pripisala pozabljivosti starih ljudi.
Nekega dne pa me je poklicala sestra, ki živi bližje in je z mamo tudi pogosteje v stiku. Potarnala mi je, da je mama vedno bolj pozabljiva, da so njena hišna opravila vse bolj površno opravljena ali pa včasih sploh ne. In da je njeno pozabljanje iz običajnega, občasnega preraslo v vse pogostejše, da si je vedno manj podobna. Da jo skrbi, da nekaj ni v redu. Takrat me je spreletelo – spomnila sem se na družino sinovega sošolca, ki je pred kratkim zaradi demence izgubila svojega dragega dedka …
V mislih se mi je vse sestavilo, takoj sem sprožila alarm in že naslednji dan sva s sestro mamo odpeljali na pregled k zdravnici. Po kratkem pogovoru z mamo ter tudi z mano in sestro je takoj postavila diagnozo: alzheimerjeva bolezen. Pred očmi se mi je kar stemnilo, saj se je, kot je dejala zdravnica, bolezen začela že dolgo, preden smo opazili. Prevzeli so me občutki neznanske krivde in nemoči, saj sem vedela, da bolezni ni mogoče pozdraviti.
Takoj po tem, ko smo prišle od zdravnika, sem odhitela v knjižnico po vse mogoče knjige, kjer sem lahko našla kakršnokoli informacijo o tej bolezni. Prebrala sem na stotine strani o poteku in oblikah demence, načinih zdravljenja in vsem mogočem. Vedela sem, da bodo zdravniki mami predpisali zdravila, vendar me je vseeno skrbelo, saj sem prebrala tudi, da klasične terapije niso vedno uspešne.
Potem pa sem pri raziskovanju in prebiranju različnih knjig naletela na molekulo resveratrol, ki kot antioksidant zmanjša nivoje spojine, ki povzroča propadanje možganskih celic, hkrati pa po nekaterih raziskavah izboljšuje kratkoročni spomin. Naredila sem zelo obsežen pregled različnih raziskav na spletu in se odločila, da je vredno poskusiti, saj gre za mojo mamo, kvaliteto in tudi dolžino njenega življenja! Priskrbela sem ji resveratrol v obliki tablet in upala, da uspe.
Od tega je zdaj minilo že nekaj več kot tri leta in reči moram, da bolezen ni veliko napredovala. Če primerjam s stanjem izpred treh let, ko je mama dobila diagnozo, lahko rečem, da je prišlo le do minimalnega poslabšanja, in mislim, da bi bilo poslabšanje veliko večje, če bi mama prejemala samo klasično predpisano zdravljenje. Zelo sem vesela, da sem ji lahko pomagala, in verjamem, da bo mama še dolgo z nami.«
Sonja, 45
