Tako si jih mnogo že v prvi polovici dvajsetih popravi nos, ustnice napolni s polnilom, dvigne ličnice ali poveča oprsje. Dokler sicer ostane le pri enem ali dveh posegih, še ni razloga za preplah, skrb pa vzbujajo ljudje, ki so prestali pet, deset ali dvajset operacij, a s seboj še vedno niso zadovoljni. V takšnih primerih se je smiselno vprašati, ali morda ne trpijo za duševno motnjo, imenovano telesna dismorfija.
Prikrivanje namišljenih napak
Bolesna dismorfija je stanje obsesivne obsedenosti s prepričanjem, da je z našim videzom nekaj močno narobe, čemur sledijo vsi mogoči ukrepi, usmerjeni samo v to, da se napaka prikrije ali popravi. Če se to kolikor toliko uspešno zgodi, se po navadi pojavi nova »napaka«. Vse te pomanjkljivosti so običajno namišljene ali pa oseba v zvezi s tem, kako moteče so, močno pretirava.
Ta motnja ni nova in ni, kot bi morda kdo mislil, posledica selfijev ali dostopnosti lepotnih operacij – pojav je že davnega leta 1886 opazil italijanski zdravnik Enrico Morselli, ki je tudi skoval termin dismorfofobija, vseprežemajoči strah pred tem, da smo grdi ali deformirani. To je globok strah, ki zelo vpliva na vsakdanje delovanje osebe, sploh pa na družabno življenje.
Prizadene ženske in moške
Telesna dismorfija spada med obsesivno-kompulzivne motnje, tako kot denimo anoreksija, čeprav se od nje precej razlikuje, prizadene pa približno 2,4 odstotka populacije.
Razlike v deležu moških in žensk, ki trpijo za to motnjo, niso velike, le da se ženske pogosteje zatekajo k plastičnim operacijam in pretirani uporabi ličil, moški pa so bolj podvrženi mišični dismorfiji, mišljenju, da je njihovo telo šibko in nerazvito, kar želijo kompenzirati s pretiranimi treningi v fitnesu ali z bodibildingom.
Obsesivne misli o motečem delu telesa, ki jih ves čas preganjajo, poskušajo ti ljudje za kratek čas utišati tudi tako, da od okolice zahtevajo potrditve, da stanje ni tako grozno, saj imajo občutek, da so oči drugih ves čas uprte vanje in se vsi osredotočajo ravno na del telesa, ki jih moti. Če jim drugi povedo, da njihov nos v resnici ni kriv in prsi niso povešene, jim seveda ne verjamejo.
Lepotne operacije so zgolj začasna rešitev težave, saj se anksioznost kmalu po operaciji spet pojavi – ali pa se obsesija preseli na drug del telesa. To pojasni marsikateri primer, ko se prej privlačen človek zaradi zlorabe lepotne kirurgije spremeni v spako. Med ljudmi, ki se odločajo za lepotne operacije, naj bi bilo sicer kar 15 odstotkov dismorfikov.
