Če bi nas kdo vprašal, kdo smo, bi verjetno našteli svoje ime, kraj bivanja, poklic, zakonski stan in število otrok ter morda še kakšno osebnostno lastnost. Toda ali smo res samo osebe, ki opravljajo bolj ali manj predpisane družbene vloge?
Kaj bi bili, če bi čez noč izgubili ime, dom, službo in družino? Ostali bi sami s svojimi občutki in čustvi, mislimi in idejami, hrepenenji in željami, predstavami in upi – ki večino ljudi prestrašijo, ko prvič nekoliko globlje pogledajo vase. Kako sredi te džungle različnih in tudi protislovnih občutkov najti svoj pravi jaz, svoje bistvo in življenjsko poslanstvo?
Sprejetje trenutnega stanja
Četudi odmislimo družbena pričakovanja in standarde, ki na vse po vrsti bolj ali manj vplivajo, pa če si to priznamo ali ne, nas v resnici še najbolj določajo lastna notranja pričakovanja. To seveda ni nič slabega oziroma je dobro, da ljudje hrepenimo po tem, da postajamo vsak dan vse boljši ljudje, da torej rastemo in se razvijamo. Zaplete se, ko zaradi idealnih podob začnemo zavračati realnost – resničnega samega sebe, partnerja, otroke in družino, kakršni pač so, ter življenje, ki ga živimo. Ko resničnost nenehno primerjamo s to idealno podobo v glavi in jo zavrnemo vsakič, ko ne ustreza tej popolni podobi. Zato je prvi korak k umirjenemu življenju ta, da sprejmemo sebe in ljudi okrog sebe ter življenje takšno, kakršno je. Da se ne slepimo ali bežimo, temveč hvaležno sprejmemo, kar smo in imamo. Vse, kar nam je prišlo na pot, nas mora namreč nekaj naučiti, zato bolj ko se otepamo »neprijetnih strani« življenja, bolj nas bodo lovile.
Lekcija sprejetja: Z vsem telesom, srcem in dušo sprejemam samega sebe ter svoje življenje takšno, kakršno trenutno je.
Odpuščanje
Šele ko nekaj sprejmemo, lahko to tudi izpustimo, zapustimo in odpustimo. Ko boste torej sprejeli vse svoje napake in bolečino kot nekaj, kar ste potrebovali za to, da ste danes tukaj, kjer ste, boste lahko stopili na naslednjo življenjsko stopnico. In se pri tem poslovili od tistega, kar je že zdavnaj mrtvo, česar pravzaprav ne potrebujete več. V sebi še vedno nosite bolečino iz otroštva, ki je nikakor ne morete predelati? Čas je za odpuščanje. Čeprav vas strašansko boli, se potrudite na človeka, ki vas je prizadel, pogledati z drugega, bolj oddaljenega zornega kota. Včasih je težko slišati, da so ljudje, ki so nas prizadeli, dali vse od sebe, toda v resnici vsi ljudje v vsakem trenutku storimo natančno to, kar v tistem trenutku zmoremo. Pa čeprav se morda okolici zdi, da bi lahko storili bolje in več. Zato si napišite seznam občutkov, spominov in oseb, ki bi jim radi enkrat za vselej odpustili. In ne pozabite tudi nase, saj velikokrat najtežje odpustimo prav samemu sebi.
Lekcija odpuščanja: Dopuščam, da iz mojega življenja, telesa, srca in uma odide vse, kar ni dobro zame in mi škodi. Tudi zamere in negativni občutki do ljudi, ki so me prizadeli.
Vladarica svojega življenja
Zdaj ko ste sprejeli sebe in svoje življenje ter se poslovili od vsega, kar vas oddaljuje od notranjega miru, je čas, da postanete gospodarji svojega življenja. Da končno začnete živeti svoje sanje. Je slišati preveč sanjsko in nerealno? Vsi veliki modreci starih kultur so se zavedali, da ljudje živimo natančno takšno življenje, kot verjamemo, da si ga zaslužimo oziroma se nam zdi, da je mogoče. Ko je človek nezadovoljen sam s seboj in s svojim življenjem, je težko slišati, da smo za svoje življenje odgovorni popolnoma sami – ne glede na to, kakšne gene smo podedovali, v kakšni družini in državi smo se rodili, kaj nam je v življenju stopilo na pot in kako zelo smo se trudili. Vse stare modrosti se strinjajo, da ni naključij, zato velja, da smo si vse, kar smo doživeli, nekako sami priklicali, (za)želeli oziroma potrebovali. Ko sprejmemo to idejo, da smo gospodarji lastnega življenja, nam preostane le še, da zagrabimo svojo osebno odgovornost in stopimo na pot, ki si jo želimo in v katero verjamemo z vsem telesom, srcem in dušo. Ali en del vas ne verjame, da si »zaslužite« takšno življenje ? Ta del je torej kriv, da ga ne živite.
Lekcija osebne odgovornosti: Sem enkratno bitje in zaslužim si živeti življenje, ki si ga želi moja duša. Zato brez zadržkov stopam po poti, ki me pelje do mojega dušnega cilja.
Imel/-a bom!
Velikokrat se v mislih sami s seboj pogovarjamo z besedami, ki nosijo skrita sporočila dvoma in ki zagotovo ne pripomorejo k temu, da bi dosegli to, kar smo si zastavili. Zato namesto besed »želim si« raje uporabljajte besedi »imel/-a bom«, ki izražata tudi vašo namero, da boste to uresničili, ne pa ostali zgolj pri sanjarjenju. Svoje cilje si tudi redno vizualizirajte, pri čemer si vedno predstavljajte, da vse to, kar si želite, že imate, in kako v tem uživate. Tako boste s svojimi predstavami v svoje življenje pritegnili natančno to, kar ste vizualizirali.
Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.
