Kaj storiti, ko mladostnik za realno življenje ne kaže več nobenega zanimanja? Ko ga virtualni mehurček tako prevzame, da v svetu, ki se odvija okoli njega, ne vidi nobenega smisla. Brez želja, sanj, motivacije, perspektive. Ko občuti zadovoljstvo le strmeč v zaslone, ki napajajo njihov utrip. Saj veste, nenehno preverjanje vsebin na družbenih omrežjih, kolobarjenje med spletnimi kanali, pa zgubljanje med posnetki in utapljanje v računalniških igricah, kjer preživijo več časa, kot bi starši upali priznati celo sami sebi. Kako ravnati, ko se mladostnik v zunanji svet vključuje le še zaradi šolskih obveznosti in ko prične upadati tudi občutek dolžnosti za opravljanje najbolj osnovnih opravil?
Da se je že davno prižgal rdeči alarm, so prepoznali tudi strokovnjaki centra Logout, ki so sklenili konkretneje stopiti na proti staršem in mladostnikom. V sodelovanju z MKZ Rakitna so namreč zasnovali program Digitalni detox (v nadaljevanju DX), ki zajema tritedensko namestitev v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer poteka brezplačno zdravljenje digitalne odvisnosti.
Vse podrobnosti o programu, ki bi utegnile zanimati starše zasvojenih otrok, nam je tekom klepeta zaupala Franja Gros, univ. dipl. psih. in svetovalka na Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT.
Kako lahko starši prepoznajo digitalno zasvojenost pri mladostniku?
O digitalni zasvojenosti govorimo, ko mladostnik ne zmore več nadzorovati uporabe digitalnih naprav. Njegova uporaba je torej nenadzorovana, nekontrolirana, pretirana in močno ovira njegovo življenje. Kaže pa se v znakih/simptomih kot so povečana toleranca (npr. čas preživet za zaslonom, v primeru zasvojenosti s pornografijo bolj ekstremne oblike, itd.), preokupacija z vsebinami (tudi v času, ko niso za zasloni, o tem razmišljajo), odtegnitveni simptomi, ko jim je uporaba zaslonov onemogočena (stiska obrnjena navzven, ki se izraža kot jeza usmerjena na ljudi, stvari, itd. ali navznoter-obup, (avto)agresija), izguba zanimanja za druge prostočasne aktivnosti, neuspešni poskusi prenehanja oziroma zmanjševanja, zanikanje težav in časa preživetega za zaslonom, ogrožanje pomembnih odnosov (prepiranje s starši), uporaba zaslonov kot pobeg pred težavami na drugih področjih. Velikokrat se opaža tudi upad uspeha v šoli, nizka motivacija za šolsko delo, itd. Da govorimo o zasvojenosti se ti simptomi pojavljajo v daljšem časovnem obdobju in več hkrati.
Program DIGITALNI DETOX je oblikovan v sodelovanju med centrom Logout in MKZ Rakitna. Izvaja se v sodelovanju med obema institucijama.
Za vključitev v program Digitalni detox je potrebna napotnica pridobljena pri osebnem zdravniku. Kakšni so kriteriji za pridobitev napotnice?
Prvi korak za vključitev v DX program je razgovor na Logout-u, kjer se opravi psihodiagnostika in razgovor. Na podlagi prvega srečanja izdamo priporočilo za DX program (če ugotovimo, da je program za osebo ustrezen), s katerim gredo starši po napotnico k pediatru. Ko pridobijo napotnico, imajo pri nas pripravljalno srečanje in motivacijski intervju za program.
Ob soočenju s težavami se mladostniki pogosto odzivajo odklonilno (zanikanje težav, odklanjanje pomoči, jeza …). Kaj lahko starši naredijo, da otroku približajo idejo o potrebi po sprejetju strokovne pomoči v vašem programu?
Vsaka družina in njihovi medsebojni odnosi se zelo razlikujejo, zato ni enoznačnega odgovora. Odvisno je torej od starosti mladostnika (mlajši/starejši mladostnik), od komunikacije, ki jo imajo, se med seboj spoštujejo, sprejemajo, se počutijo varne, so med seboj odprti, se pogovarjajo, itd. Se starši zanimajo za mladostnikov svet na spletu. Če bodo skušali razumeti kaj mladostnik počne na spletu, zakaj preživi toliko časa pred zaslonom, kaj ima od tega, itd. bodo lažje vzpostavili stik, kot pa če neko aktivnost, kateri mladostnik nameni veliko časa na spletu, jo potem starši zavračajo brez razumevanja.
Prav tako je glede uporabe digitalnih naprav pomemben zgled staršev in njihov pogled na digitalne naprave oziroma vsebine.
Sporočilo naj bo jasno tudi o tem, da digitalnih naprav oziroma uporabo spleta ne prepovedujemo, ampak da skušamo pomagati uravnotežiti uporabo, da bo mladostnik imel nadzor nad uporabo naprave in ne naprave nad njimi. Zato je včasih popoln odmik od naprav potreben, da se lahko (ponovno) vzpostavijo novi in bolj zdravi vzorci vedenja, čustvovanja, spoprijemanja s stresorji, itd.
Kaj se od mladostnika ob vključitvi v program pričakuje? Kakšne so njegove naloge in odgovornosti?
V času 3-tedenskega programa so udeleženci nameščeni v MKZ Rakitna, kjer jih vodi strokovno usposobljen tim. Od udeležencev se pričakuje spoštljivo, pozitivno, odprto in aktivno sodelovanje v programu, ter da si dovolijo izkusiti stvari, četudi za njih niso motivirani, ampak da vsaj poskusijo, saj bodo na ta način od programa največ odnesli. V programskem urniku so skupinska in individualna svetovanja, športne in kreativne aktivnosti, pohodi, terapije z živalmi, skupinsko preživljanje prostega časa, sprostitvene dejavnosti, ter tedenska skupina skupaj s starši, itd..
Namen programa je, da se udeleženci za čas programa umaknejo stran od digitalnih naprav, kjer imajo možgani lahko t.i. krajši reset glede zaslonov. Namenjen je temu, da udeleženci spoznajo, da lahko preživijo (prosti) čas tudi na drugačen način, brez naprav.
V program so vključeni tudi starši (individualno in skupinsko), kajti v obdobju mladostništva so starši (poleg vrstnikov) še vedno pomembni drugi in tisti, ki potrebujejo držati meje in pomagati mladostniku pri dogovorih glede uporabe digitalnih naprav.
Kako se mladostniki tekom programa odzivajo na digitalno odtegnitev? Kako jim strokovno osebje ob tem nudi pomoč, podporo?
Tako kot je različnih razlogov, zakaj je nekdo postal zasvojen z digitalnimi napravami, je tudi različno kako se kdo odzove na odsotnost zaslonov. Za večino mladostnikov je prvi teden naporen, v smislu preživljanje časa brez zaslonov, kajti zasloni so jim nudili veliko (beg, zabavo, preganjanje dolgega časa, potrjevanje, druženje, itd.). Soočili se bodo z različnimi odtegnitvenimi simptomi, na kar pa jih vnaprej pripravimo (lahko se pojavi slabše razpoloženje, nizka motivacija, nezadovoljstvo, itd.), iti preko odtegnitvenim simptomov oz. predelati jih, je v bistvu sestavni del procesa.
Strokovno osebje jim je na voljo 24-ur, z njimi imajo tako individualna kot skupinska svetovanja. Pomembna podpora pa pride tudi s strani drugih udeležencev/ vrstnikov.
Program Digitalni detox poteka v času šole – ali je otrok v obdobju treh tednov popolnoma odsoten iz šole? Kako je v tem primeru z izpolnjevanjem šolskih obveznosti, zlasti sedaj v zadnjih dveh mesecih pred koncem šolskega leta?
V programu je del urnika namenjen t.i. bolnišnični šoli. Pedagog na programu se poveže s šolo udeleženca, in vsak dan od ponedeljka do petka imajo približno 2 šolski uri namenjeni šolskemu delu, obveznostim. S šolo se vnaprej dogovorijo katere snovi naj učenec predela, itd. Vzpostavljanje strukture je pomemben del programa, in tudi v času namenjenemu šoli, se nekateri učijo sedenja in učenja oz. delovnih navad, katerih marsikateri udeleženec prej nima.
Kako, na kakšen način poteka v času programa individualno delo s starši?
V času ko so mladostniki na DX programu, imajo starši tedenska individualna/družinska srečanja na Logout-u. Kot že omenjeno so starši pri vzdrževanju spremembe mladostnika pri uporabi digitalnih naprav, ključni dejavnik. Tudi starši morajo pri sebi narediti določene spremembe, če želijo, da bo program uspešen. Ob petkih pa imajo skupine za starše in skupine skupaj z mladostniki na MKZ Rakitna. Po DX programu se starši in mladostnik naprej vodeni na Logout-u, kjer imajo še vsaj 2 srečanja, da se preveri vzdrževanje sprememb in oceni ali se potrebuje kakšna nadaljnja obravnava, itd.
Ali ima lahko mladostnik v času udeležbe v programu stik s starši? Kako pogosto in na kakšen način?
Vsak petek starši pridejo na MKZ Rakitno, kjer imajo skupino na starše in nato skupino skupaj s svojimi otroci, ki je namenjena predvsem krepitvi odnosov med njimi, ki so velikokrat skrhani (tudi) zaradi digitalnih naprav. Po skupini imajo čas do večera za prosto druženje. Drugi petek gredo domov za vikend in potem tretji petek se program zaključi. Tekom tedna načeloma ni stikov s starši, vendar če je stiska oz. potreba mladostnika, da se sliši s starši, se v dogovoru z zaposlenimi lahko slišijo s svojimi starši (v prisotnosti zaposlenega) preko MKZR telefona. Starši pa imajo tudi vedno na voljo t.i. govorilne ure, kjer lahko pridobijo informacije o svojem otroku.
Kakšne spremembe običajno mladostniki dosežejo do konca izvedbe programa?
Namen programa je, da se ponovno vzpostavijo zdravi vzorci na področju uporabe digitalnih naprav, spalne rutine, dnevne strukture, aktivnega preživljanja prostega časa, šolskih in drugih delovnih navad, učenja zdravega načina sproščanja, prepoznavanja svojih čustev in boljše oziroma bolj odprte in razumevajoče medsebojne komunikacije med družinskimi člani.
S programom smo šele začeli zato bomo lahko o dolgoročnih spremembah poročali čez nekaj časa. Do sedaj pa po poročanju nekaterih staršev slišimo o opazni spremembi v vedenju, komunikaciji mladostnika do njih ob vrnitvi domov, in to v pozitivni smeri. Mladostniki so bili bolj komunikativni, bolj odprti za nove aktivnosti, in dogovore, oz. se jih držati glede uporabe digitalnih naprav. Ker pa se je DX šele začel, bomo lahko o dolgoročnih učinkih programa poročali, ko bo preteklo nekaj več časa in skupin. Zato jih na Logout-u po zaključku DX programa na MKZ Rakitna še vedno spremljamo, in sicer v prvih tednih po zaključku programa in nato še vsaj enkrat čez 3 mesece. Če pa se pokaže potreba po bolj redni obravnavi, se jih spremlja bolj pogosto oziroma ima mladostnik ob določenih pogojih možnost, da se ponovno vključi v DX program.
Pomembno pa je poudariti, da gre za družinski program, kar pomeni, da se pričakuje aktivna udeležba staršev in tudi samorefleksija njihovega odnosa do naprav, vzgoje in komunikacije s svojim otrokom. Da bo program uspešen dolgoročno je nujna sprememba tudi pri starših, zato tekom programa starši dobijo individualno in skupinsko podporo, prav tako pa se to nadaljuje po programu.
Okušanje življenja izven digitalizacije je sprva za mladostnike neprijetno, kmalu pa verjetno tudi sami spoznajo, da so zaradi posedanja pred zasloni zamudili mnogo lepega, zanimivega. Kakšne spomine, doživetja odnesejo iz programa? (Če je mogoče, bi v tem delu prosila za izjavo mladostnika – lahko anonimno).
Vsakemu mladostniku je ostalo v spominu kaj drugega, odvisno kaj je potreboval (nekaterim je ostalo v spominu terapija s konji, drugim druženje s sovrstniki, tretjim skupine skupaj s starši, četrtemu individualni pogovori-da so bili slišani, itd.)
Ves trud pa je lahko zaman, če se mladostnik ob vrnitvi poda na stara pota. Se slednje pogosto zgodi? Kaj je ključno za preprečitev takšnega epiloga?
Kot sem že omenila, se je DX program šele začel in bodo dolgoročni učinki videni, ko bo pretekel določen čas in ko bo več posameznikov šlo čez DX program. Iz Logout-ovih drugih programov pa lahko povem, da je zelo odvisno od celotne družine, ali so pripravljeni narediti spremembe in v njih vztrajati (ne samo mladostnik ampak tudi starši in sorojenci, če je potrebno). Se pa lahko zgodi, da za kakšnega udeleženca program ne zadošča, v teh primerih se lahko posameznika ponovno vključi v program oz., če se izkaže, da v nekem obdobju še ni pripravljen na digitalni detox, se družini pomaga, in so lahko tedensko vodeni na Logout-u, da se mladostnika pripravi za eno izmed naslednjih skupin. Skupine namreč potekajo tekom celega šolskega leta (terminsko določeno).
