Če imate tudi vi pri tem težave, preberite, kako se učinkovito lotiti pospravljanja miselnega podstrešja.
Zelo težka naloga
Preden se lotite čiščenja starih vzorcev, neljubih navad in razvad ter prebujanja zaspanih odnosov in izgubljenih sanj, je dobro, da veste, da to resnično niso lahke naloge. Vzorce razmišljanja in čustvovanja imamo namreč organsko vtisnjene v možgane, zato jih je tako težko presekati oziroma spremeniti. Ko namreč določen dogodek »prižge« nevron – sprožilec –, mu po nevronskih mrežah samodejno sledijo drugi nevroni, ki skupaj tvorijo vzorec našega doživljanja, čustvovanja in mišljenja ter posledično delovanja. Še posebno ko gre za močna čustva, so odmiki od ustaljenega vzorca toliko težji. Ne pa nemogoči.
Ozavestite svoje otroške vzorce
Če želimo neki vzorec prerasti, ga moramo najprej ozavestiti. Ugotoviti, kako po navadi delujemo, kje se največkrat zataknemo. Večino vzorcev prinesemo iz otroštva, zato terapevti tako radi brskajo po njem. Tam so namreč večinoma skriti izvori naših bolečin, ki jih zavedno ali nezavedno prenašamo tudi v zdajšnje odnose. Čeprav se prepiramo s partnerjem, otrokom ali sodelavko, ki je sprožila naš naporni vzorec čustvovanja, mišljenja in delovanja, smo bili izvorno prizadeti kot otroci – otroci, ki še ne znajo učinkovito braniti lastne integritete in si pravilno razložiti realnosti. Za težave v odnosih otroci krivdo samodejno pripišejo sebi, zato smo kot odrasli velikokrat polni občutkov nedefinirane krivde, za katero sploh ne vemo, od kod prihaja in kam spada. Vse, kar se nam je pripetilo v otroštvu, namreč vedno nosimo s seboj, če si to priznamo ali ne. To seveda ne pomeni, da bomo vse življenje posvetili le brskanju po preteklosti, dobro pa je, da ugotovimo, zakaj se recimo v kritičnih položajih odzovemo z jezo. Ker je tako ravnal tudi oče, kadar koli mu kaj ni šlo? Če ne najdete povezave z otroštvom, se nikar ne obremenjujte, na koncu je vendarle najpomembnejše to, da vsaj približno veste, po kakšnih vzorcih delujete, pa četudi ne poznate pravih vzrokov.
Ujemite prve znanilce
Ključ do tega, da svoje možgane naučite čutiti in misliti drugače, je, da ujamete prve znanilce ustaljenega vzorca. Če na primer veste, da v srepi jezi izrekate besede, v katere zares ne verjamete, druge pa vendarle močno prizadenete, in se zato želite manj jeziti, morate ugotoviti, kateri so tisti prvi znaki (fizični in psihični), ki kažejo na to, da postajate vse bolj jezni. Postajate čedalje glasnejši in bolj zadihani? Se počutite, da vas drugi vse bolj napadajo? Imate občutek, da vas tisti na drugi strani v resnici sploh ne sliši? Vzemite si čas zase in v umirjenem počutju poglejte na svojo jezo kot opazovalec. Pa brez obsojanja, kako ste grozni, kadar se jezite, temveč kot znanstvenik, ki meri fizične in psihične spremembe. Če imate na splošno težave z jezo, si je vsekakor smiselno odgovoriti na naslednji vprašanji: Kaj me v odnosih z ljudmi najbolj jezi? Kateri občutek pravzaprav leži za jezo? Jeza je namreč večinoma le obrambni mehanizem, za katerim se skrivajo občutki žalosti, razočaranja in strahu – žalosti, da nas sogovornik ne ceni dovolj, razočaranja nad odnosom ali strahu pred izgubo odnosa. Kaj pa, če vam jeza vendarle uide izpod vajeti? Takrat je najboljše, da se umaknete iz prostora ter prisluhnete svojemu telesu in duši. Imate občutek, da vas bo razneslo od silne jeze? Kje v telesu čutite napetost? Kaj vas je tako zelo razjezilo? Kaj si zares želite in kaj pogrešate? Če želite vse to ugotoviti, se boste morali potopiti v svojo jezo in jo spoznati od blizu, ne pa je zanikati in od nje bežati.
Sprejmite se
Ne glede na to, kako zelo se želite spremeniti, sprememba ni mogoča brez sprejemanja sebe takšnih, kakršni ste danes. To ne pomeni, da si lažete, kako ste super, in se ne bi želeli prav nič spremeniti. Ne, pravo sprejemanje samega sebe pomeni, da se zavedate tudi svojih šibkih točk in pomanjkljivosti, vendar zaradi njih ne izgubite temeljnega občutka »v redu sem«. Za zdravo samospoštovanje ni dobro ne zanikanje (Super sem!) ne obsojanje (Grozen sem!), temveč je treba imeti realen in raznovrsten pogled nase: »Tukaj mi gre dobro, tukaj pa si nisem všeč, in to bi rad nekoč spremenil. Toda tudi danes sem še vedno v redu takšen, kakršen sem.« Zdrav pogled nase lahko začnete graditi kadar koli, čeprav vas starši morda niso zares sprejemali takšne, kakršni ste, in ste zato svoj pravi jaz morali skriti globoko vase. Če otrok raste v družini, kjer ni posluha za njegov resnični jaz, se velikokrat zgodi, da izgubi stik sam s seboj. To pomeni, da kot odrasel ne ve, kdo v resnici je, kaj zares hoče in česa v resnici ne mara. Kar je seveda popolnoma logično, če dvajset let živimo po navodilih drugih oziroma v želji, da bi zadovoljili druge.
Kdo zares sem?
Za razvoj zdravega samospoštovanja je nujen pogoj, da veste, kdo ste: kaj hočete in česa ne, kaj si želite in česa ne marate, kaj vam je všeč in kaj vas odbija. Če imate težavo, da bi vse to ugotovili, začnite pri najosnovnejših telesnih potrebah – da jeste takrat in toliko, kot vam narekuje želodec, da greste počivat, kadar začutite, da ste utrujeni, in da greste na stranišče, ko vas tišči lulat, pa čeprav sredi sestanka ali predavanja. Veliko ljudi namreč ne zna prisluhniti tem osnovnim potrebam, saj so jih starši kot otroke prepričali, da lastnim občutkom pač ni zaupati: »Pojej še malo! Zagotovo še nisi sita, če pa si pojedla tako malo.« Ali: »Nikar ne jokaj, saj ni bilo nič hudega!«
Vse, kar se nam je pripetilo v otroštvu, vedno nosimo s seboj, če si to priznamo ali ne. To seveda ne pomeni, da bomo vse življenje posvetili le brskanju po preteklosti, dobro pa je, da ugotovimo, zakaj se recimo v kritičnih položajih odzovemo z jezo.
Ne glede na to, kako zelo se želite spremeniti, sprememba ni mogoča brez sprejemanja sebe takšnih, kakršni ste danes.
Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.
