Učinek vrbovega lubja so precej dobro poznali naši predhodniki, ki so ga uporabljali pri izdelavi pripravkov proti bolečinam. V vrbi se skriva namreč več protibolečinskih spojin, s katerimi lahko odpravimo različne težave.
Poznali so jo že Grki
V zdravilne namene se uporablja predvsem vrbova skorja, katere vir je najpogosteje bela ali rdeča vrba. V stari Grčiji jo je podrobno opisal Dioskorid, in sicer v svojem delu De Materia Medica. Priporočal jo je kot zdravilo proti protinu in drugim boleznim sklepov. Naši predhodniki so vrbovo lubje uporabljali predvsem kot zdravilo proti bolečinam in vročini. Najpogosteje proti bolečinam zaradi revmatskih obolenj.
Nabiramo in sušimo
Nabiranja vrbovega lubja se lotimo spomladi. Olupimo predvsem debele veje, a pri tem pazimo, da drevesa preveč ne poškodujemo. Lubje nato sušimo na sončnem mestu, kjer ga previdno razporedimo in občasno po potrebi obračamo. Dobro posušeno nato zmeljemo ali nalomimo na manjše kose in shranimo v zaprto posodo. Posušena skorja ima rahlo aromatičen vonj in grenak okus, kar je posledica učinkovine glikozid salicin, ki ga poznamo kot učinkovino v aspirinu.
Vrba ima blag, a širokospektralni učinek
Da se je v domačem zdravilstvu skoraj povsem opustilo nabiranje vrbovega lubja, je posledica blagega učinka delovanja. Za primerjavo: enkratni odmerek aspirina (500 miligramov) je enakovreden odmerku 794 miligramov salicina. Za takšen odmerek salicina potrebujemo približno 88 gramov vrbove skorje. A prednost, ki jo ima vrbova skorja pred aspirinom, je, da vsebuje tudi druge analgetično delujoče spojine. Vse te pa v našem organizmu delujejo tako, da zavirajo nastanek mediatorjev vnetja.
Zdravimo vročino, prehlade, revmatične težave
Vrbovo skorjo se danes priporoča predvsem kot dopolnilno zdravljenje v času prehladnih obolenj. Odlično se spopada z vročinami, bolečinami v mišicah in sklepih, pri revmatičnih težavah in glavobolih. Danes jo najdemo tudi kot pogosto sestavimo pri zdravilnih čajih, ki povečujejo znojenje. V skorji najdemo tudi veliko čreslovin, zaradi česar postane čaj, če skorjo kuhamo predolgo, zelo trpek in neprimeren za uživanje.
