Gre za višjo, a vendar še normalno telesno temperaturo, čeprav ni pravila, katera temperatura je najučinkovitejša in hkrati varna. Med zdravljenjem telesna temperatura doseže od 39,5 do 40,5 stopinje Celzija. Nekateri raziskovalci trdijo, da je še vedno varna in učinkovita temperatura med 41,8 in 42 stopinj Celzija (strokovnjaki v Evropi in ZDA) oziroma med 43 in 44 stopinj Celzija (Japonska, Rusija).
Zgodovina uporabe vročine za zdravljenje sega v antiko, saj so jo uporabljali tako stari Grki kot Rimljani, Egipčani, Kitajci, kasneje pa tudi Skandinavci. Z vročino so uničevali tvorbe v prsih. Zdravilci v stari Indiji so prav tako uporabljali hipertermijo za zdravljenje celega telesa. V 19. stoletju so poročali o skrčenih tumorjih, ko je imel bolnik zaradi okužbe visoko vročino. Dokumentirali so zmanjšanje sarkoma mehkega tkiva pri nekaj akutnih okužbah s streptokoki na koži.
Sodobna hipertermija uporablja usmerjeno infrardečo toploto (FIR). Daljinska infrardeča medicinska naprava proizvaja toplotno energijo, ki jo izžareva naravnost proti telesu. Toplota prodre od dva do šest centimetrov globoko. Treba je povedati, da se onkologi po svetu nad to terapijo sicer ne navdušujejo pretirano, a vse več zdravnikov v Evropi (Nemčija, Avstrija) in Aziji (prednjačijo Japonci) jo bolnikom predstavlja kot zanesljivo metodo zdravljenja rakavih bolezni.
Z lokalno hipertermijo segrevajo manjši del telesa, kadar so rakave celice (tumor) na koži ali tik pod njo oziroma v bližini telesnih odprtin (ust na primer). V nekaterih primerih je cilj z ogrevanjem uničiti tumorske celice, ne da bi pri tem prizadeli zdrave. Toplota se ustvarja z mikrovalovi, radiofrekvenco, ultrazvočno energijo ali z uporabo magnetne hipertermije. Pri manjših tumorjih pogosto uporabijo radiofrekvenčno ablacijo (postrgajo prizadeto tkivo).
Z regionalno hipertermijo segrevajo večji del telesa, kot recimo ves organ ali okončino, da bi oslabili rakave celice, ki jih potem z obsevanjem in kemoterapijo lažje uničijo. To lahko naredijo enako kot pri lokalni hipertermiji, lahko pa s perfuzijo krvi. To pomeni, da bolniku izčrpavajo kri iz telesa in ustrezno ogreto vračajo v žilo v prizadetem delu telesa. Običajno dodajo kemoterapevtike. Poseben tip takega pristopa je kontinuirana hipertermična peritonealna perfuzija (CHPP), ki se uporablja za zdravljenje trdovratnejših bolezni v trebušni votlini, kot sta peritonealni mezoteliom in rak želodca.
Hipertermija celotnega telesa telo segreje na 39 do 43 stopinj Celzija, po mnenju nekaterih strokovnjakov pa je lahko temperatura celo višja. Običajno se uporablja za zdravljenje raka, ki se je že razsejal. Tehnika vključuje uporabo hipertermične kupole, s katero prekrijejo celo telo razen glave. Bolnika zavijejo v vroče in mokre odeje ter dajo v vročo komoro oziroma močno segreto sobo.
Magnetna hipertermija sodi (za zdaj) med eksperimentalne metode zdravljenja raka. Sloni na predpostavki, da lahko magnetni nanodelci spremenijo elektromagnetno energijo z zunanjega visokofrekvenčnega polja v vročino. Če bi magnetne nanodelce vnesli v tumor in bolnika namestili v magnetno polje, bi se temperatura v tumorju povečala. To povzroči oksigenacijo tumorja in posebno občutljivost za obsevanje ter kemoterapijo, kar naj bi pomagalo tumor skrčiti. Ta terapija naj bi pomagala tudi pri drugih težavah, kot so na primer hude bakterijske okužbe.
Raziskave sicer še trajajo, vendar je znano, da lahko s hipertermijo zmanjšajo raka. Eden od večjih izzivov te terapije pa je doseči dovolj visoko temperaturo oziroma jo dovajati bolniku dovolj dolgo, da ima uničujoč vpliv na rakave celice, hkrati pa je neškodljiva za zdravje.
Toplota skrči tumor. Strokovna spletna stran (www.sciencedirect.com) je decembra 2016 objavila prispevek o vlogi in možnih nevarnostih hipertermije pri zdravljenju raka. Med drugim omenja, da hipertermija ne uporablja kemije in škodljivega sevanja, temveč zgolj povišana telesna temperatura poškoduje rakave celice, ne da bi pri tem prizadela zdrave (oziroma so te le rahlo poškodovane). Vendar pa je metoda uspešna, če jo terapevt kombinira z obsevanjem in kemoterapijo, kar so znanstveniki tudi dokazali. Nizozemski strokovnjaki so delali raziskavo z uporabo hipertermije pri napredovalem raku materničnega vratu in (leta 2006) ugotovili, da ustrezno dovajanje toplote pomeni precejšnjo pridobitev pri zdravljenju, s tem da stroški niso veliki. Glavni mehanizem delovanja je uničevanje rakavih celic z razgradnjo beljakovin znotraj celice. Tako lahko toplota skrči tumor, kar so dokazali znanstveniki s klinike v Berlinu. Poleg tega vročina doseže, da so rakave celice občutljivejše za kemoterapijo in obsevanje; in to posebej tiste, ki jih samo s tem zdravljenjem sicer ne bi mogli uničiti. Včasih lahko vročina tudi poveča učinek protirakavih zdravil.
Še ni na voljo vsem bolnikom. Na omenjeni spletni strani so raziskovalci objavili ugotovitve raziskave, ki so jo delali z uporabo hipertermije pri zdravljenju več vrst raka: možganskih tumorjev, raka jeter, sarkoma, pljučnega raka, raka požiralnika, dojke, mehurja, rektuma in raka peritoneja (povrhnjice v trebušni votlini). Hipertermija je metoda, ki jo še preiskujejo in ni povsod na voljo vsem bolnikom. Zdravljenje s kombinacijami terapij, ki vključujejo hipertermijo, pred 20 leti ni pokazalo bistvenega izboljšanja preživetja, vendar so bili to šele začetki. Sčasoma se je pokazalo, da se je preživetje izboljšalo pri bolnikih z rakom glave in vratu, rakom dojke, glioblastomom, rakom rektuma (lokalno napredovalim), požiralnika (tudi v četrtem stadiju), želodca, melanomom (od prvega do vključno tretjega stadija), primarnim ali ponovnim rakom materničnega vratu, mehurja in z lokaliziranimi (omejenimi na manjši del) tumorji.
V raziskavi, objavljeni maja 2005, je strokovnjak na univerzi Johns Hopkins (ZDA) ugotovil, da lahko toplotna terapija poveča učinkovitost obsevanja, kar ugotavljajo tudi raziskovalci drugod po svetu. Spremljali so 109 bolnikov s površinskimi tumorji (lasišče, vrat, prsi). Polovico so jih zdravili samo z obsevanjem, drugo polovico pa tudi s hipertermijo (dvakrat na teden). V skupini, ki so jo zdravili tudi s toplotno terapijo, jih po nekaj mesecih dve tretjini ni pokazalo nobenega znaka raka več, v nasprotju z 42 bolniki, ki so se zdravili samo z obsevanjem in pri katerih so bolezen še zasledili.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
