Kemoterapija se za zdravljenje raka uporablja že vse od druge svetovne vojne naprej. Je eno najmočnejših orožij, ki jih za boj proti tej bolezni premore medicina. Žal pa to orožje še zdaleč ni popolno. Ena od pomanjkljivosti je, da nekateri citostatiki (kemoterapevtična zdravila) ne dosežejo svojega cilja, okvarjene molekule DNA, in zato ne učinkujejo. Druga, zaradi katere je kemoterapija sinonim za nekaj najhujšega, kar nas morebiti čaka, pa je ta, da tako kot rakave citostatiki poškodujejo tudi zdrave celice. Le redko kdo se o posledicah te terapije še ni prepričal na lastne oči. Nič čudnega torej, da je vsaka alternativa kemoterapiji deležna velikega zanimanja javnosti. Po svežem uspehu slovenskih zdravnikov v zdravljenju z elektrokemoterapijo so vse oči uprte v ta postopek, ki nedvomno ogromno obeta.
Elektrokemoterapija ni alternativa kemoterapiji, temveč je njena nadgradnja. Pri tej metodi bolnik najprej dobi citostatik, nato se v tumor vstavijo elektrode, po katerih vanj pošiljajo električne pulze. Zaradi električnega toka se odprejo pore v tumorskih celicah, ki tako postanejo prepustnejše za citostatik. Tako za učinkovito zdravljenje zadostuje že majhna količina tega problematičnega zdravila.
Elektrokemoterapija se kot del kliničnega zdravljenja uporablja v več kot 160 centrih v Evropi. Slovenski strokovnjaki so med pionirji te metode in so s svojim znanjem in prispevkom v samem svetovnem vrhu. Kirurg Aleš Grošelj z ljubljanske Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo je eden izmed tistih, ki imajo z elektrokemoterapijo največ praktičnih izkušenj, sodeluje pa tudi v raziskovalni skupini, ki se s preučevanjem te metode intenzivno ukvarja. »Slovenija ima to srečo, da je ravno prav velika, da se med seboj lahko povezujemo ljudje iz različnih vej znanosti. V skupini dr. Gregorja Serše, ki je začetnik raziskav pri nas, smo prepleteni tako predklinični kot klinični raziskovalci, skupina dr. Damijana Miklavčiča s Fakultete za elektrotehniko in raziskovalci Inštituta Jožef Stefan. Gre za krasno združitev predkliničnih in kliničnih znanj, kar nas uvršča v sam svetovni vrh na tem področju.«
V Sloveniji je bilo z elektrokemoterapijo zdravljenih že več kot 200 bolnikov, največ na kliniki ORL. »Odstotek popolnega odgovora, se pravi, da tumor popolnoma izgine, je odvisen od vrste raka,« pove dr. Grošelj. »Pri nekaterih vrstah kožnega raka smo uspešni v 90 odstotkih, pri drugih vrstah raka ozdravitev dosežemo pri več kot polovici bolnikov že po enkratnem zdravljenju.«
Elektrokemoterapija je uspešna tudi pri zdravljenju zasevkov v jetrih. Na ta način zdravijo bolnike tako na Onkološkem inštitutu kot v obeh Univerzitetnih kliničnih centrih. V pred kratkim končani študiji na ljubljanskem UKC so s to metodo zdravili tudi raka na jetrih. Rezultati so bili izjemni. Zdravili so 17 tumorjev pri desetih bolnikih. Vsi tumorji so se na zdravljenje odzvali, 15 jih je popolnoma odmrlo, dva, ki sta ležala najgloblje v jetrih, pa delno. Po 26 mesecih se rast pri odmrlih tumorjih ni ponovila. Treba je počakati še dobra tri leta, preden bodo lahko ocenili petletno preživetje bolnikov. Če bo tudi to pozitivno, se bo metoda elektrokemoterapije potrdila kot uspešnejša od kirurške. Medtem pa se že pripravlja druga faza študije, v kateri bodo zdravili 15 bolnikov. Upajo, da se bodo raziskavi pridružili tudi drugi centri v drugih državah, saj mora biti uspešnost metode potrjena na večjem številu bolnikov, preden lahko postane sestavni del klinične prakse.
Kemoterapija brez stranskih učinkov?
Ne gre pa le za učinkovitost pri uničenju tumorjev. Vsi poznamo večni pomislek pri kemoterapiji, namreč, koliko škode bo ta naredila zdravim celicam telesa. Ne tako malo bolnikov se ji zaradi hudih stranskih učinkov celo odreče in tvega zdravljenje brez nje. Za dr. Grošlja je ravno to, da resnih stranskih učinkov ni, glavna prednost elektrokemoterapije. »Citostatiki imajo potencialno vedno lahko slab vpliv na človeški organizem. A pri elektrokemoterapiji je količina, ki jo vnesemo v telo, tako majhna, da resnih stranskih učinkov še nismo zaznali. Poleg tega gre za enkraten postopek, ki ga ponavljamo le v primeru ponovitve ali ostanka bolezni.«
Pri raku glave in vratu, kar je njegovo področje, je pomembna tudi estetska in funkcionalna plat, saj kirurško odstranjevanje tumorjev pogosto pušča velike brazgotine. »Pri elektrokemoterapiji se tumor počasi razgradi sam. To tkivu pod njim da možnost, da se sproti celi, in na koncu praviloma sploh ni opaziti, kje je tumor nekoč bil, kar je pri rezanju pogosto nemogoče doseči.«
Elektrokemoterapija v praksi
Pri elektrokemoterapiji je lahko bolnik v splošni ali lokalni anesteziji. Če je buden, čuti trzanje mišic, ki je lahko neprijetno. Elektrode, ki jih kirurg zapiči v tkivo, so različnih vrst. Lahko so pritrjene, kot na nekakšni krtački, lahko pa so to posamezne igle. Posamezne elektrode se uporabljajo predvsem pri tistih tumorjih, ki ležijo globlje v telesu, kot so tumorji na vratu ali jetrih. Takšne elektrode lahko postavijo v različnih ravninah, da električni tok pokrije celotno bolno tkivo. Na Fakulteti za elektrotehniko so izdelali tudi poseben računalniški program, s katerim za vsakega bolnika posebej izračunajo mesta, kamor je treba zapičiti elektrode, da bo postopek učinkovit. Pri zdravljenju globokih tumorjev na vratu se vstopna mesta elektrod označijo na CT-slikah. Naredijo nekakšen GPS-zemljevid tumorja. Kirurg uporabi tudi posebno napravo za optično vodeno kirurgijo; ta pa poskrbi, da so elektrode na pravem mestu. Osem minut pred dovajanjem električnih pulzov dobi bolnik citostatik (naravnost v tumor ali pa intravenozno), ki uničuje rakave celice. Celoten postopek traja manj kot pol ure. Po posegu rakavo tkivo počasi odmre in pri tumorjih glave in vratu postopek ne vključuje nobenega rezanja ali šivanja. Drugače je seveda pri tumorjih na jetrih, kjer morajo odpreti trebušno votlino, da jih dosežejo. Z napredkom tehnologije pa se bo tudi ta operacija lahko izvajala perkutalno, skozi kožo.
Ni primerna za vse
Bolni so vedno iskali čudežno zdravilo za svoje težave in se oklepali slamic, če drugega ni bilo. Nekateri naši strokovnjaki za elektrokemoterapijo imajo s pretiranimi pričakovanji bolnikov tako slabe izkušnje, da se objavam v medijih raje izognejo. Tudi dr. Grošelj poudarja, da bo to vedno le ena izmed metod za zdravljenje raka, ne pa odgovor za vse vrste rakov. Na začetku so znanstveniki upali prav to – da bo metoda enako uspešna pri vseh vrstah raka, a raziskave nakazujejo, da žal ni tako. Poleg tega je elektrokemoterapija lokalno zdravljenje posameznih tumorjev. Za nekoga, ki ima številne zasevke po telesu, torej že v osnovi ni ustrezna izbira, morda le kot del terapije, kadar tumorji krvavijo ali povzročajo težave zaradi svoje velikosti. Poleg tega pridejo v poštev le tumorji, ki so dostopni za elektrode, ki so trenutno na voljo (tudi tu gre razvoj naprej).
Kontraindikacija – stanje, ko določena vrsta zdravljenja ni dovoljena – so tudi lezije, ki segajo v kost, ali velike žile, življenje ogrožajoča okužba, srčna ali jetrna odpoved, zmanjšana pljučna funkcija, starost pod 18 let, alergija na bleomicin, kronično zmanjšanje ledvične funkcije, epilepsija, nosečnost in še bi se kaj našlo.
Dr. Grošelj pogosto srečuje bolnike, ki metodo že poznajo in vanjo polagajo svoje zadnje upanje. »Senzacionalistične objave v medijih prav nič ne pomagajo. K meni prihajajo tudi ljudje, ki niso primerni za zdravljenje z elektrokemoterapijo ali zanje to ne bi bila najbolj učinkovita metoda. Prihajajo tudi tisti, pri katerih je preostalo zdravljenje izčrpano, pa so dobili novo upanje. Za zdravnika so to izredno težke situacije.«
Nekoč bo prva, ne več zadnja možnost
Pri rakih, kjer je elektrokemoterapija mogoča, pa je ta metoda nedvomno velik napredek v zdravljenju, ki prinaša izjemne uspehe. Trenutno zdravljenje z elektrokemoterapijo poteka le v sklopu kliničnih študij, kar pa ne pomeni, da so bolniki izbrani vnaprej in da je tovrstno zdravljenje sleherniku nedostopno. »Bolniki prihajajo sproti. Velikokrat je elektrokemoterapija zadnja možnost zdravljenja,« pojasnjuje dr. Grošelj. »Seveda zdravimo tudi bolnike s tako imenovanimi naivnimi tumorji (še ne zdravljenimi), pri katerih je metoda tudi najuspešnejša.«
O tem, za koga bi bila primerna, odloča multidisciplinarni zdravniški konzilij. Večina bolnikov se zdravi po ustaljenem postopku in obstoječih smernicah, torej s kemoterapijo, obsevanjem in kirurgijo. A elektrokemoterapiji vratu in glave ne manjka več dosti, da bi tudi v klinični praksi zavzela mesto, ki ji gre, tako kot ga ponekod po tujini že ima. Osnutki smernic za zdravljenje kožnega raka so namreč že nekaj časa spisani. Z nadaljnjimi raziskavami se bo spisek rakov, ki jih bodo standardno zdravili z elektrokemoterapijo, zagotovo daljšal. A dotlej bo treba še veliko delati in počakati še nekaj let.
