Na vseh ravneh, celostno torej. Svoje poslanstvo opravlja daleč od ponorelega sveta – v rodni Račevi, v naročju narave, kjer v miru in tišini ohranja stik s svojo notranjo lučjo, da lahko ostaja v ravnovesju. Ker je v kaotičnem okolju to težko storiti, smo se za tale pogovor srečali pri njem doma.
Pod vlivom njegove umirjenosti je pogovor hitro stekel. Kljub temu pa na začetku nismo mogli mimo kratke debate o uspehu košarkarjev, ki je bil v tistem času še kako živ. Čeprav športa ne spremlja, ju je oba z Darjo (Švajger, njegovo življenjsko sopotnico, op. p.) razburjenje zadnjih tekem priklenilo pred televizijski zaslon. »Na globlji psihološki ravni se mi zdi to pomembno sporočilo za Slovence, na nezavedni kolektivni ravni je prišlo do preboja: Slovenci so kot majhen, zakompleksan, zafrustriran narod z občutki manjvrednosti dosegli zmage nad športnimi velesilami. Kjer je čista želja, jasen cilj, ni nemogočih stvari, jaz tako to doživljam. Posebej velja izpostaviti Gorana Dragića – s karizmo, kakršne že dolgo nisem videl, če sploh kdaj. To, kar se je zgodilo, je onkraj razuma. Krepi se zavest na nezavedni ravni, vidimo, da ni neuresničljivih ciljev. Da je vse mogoče. Dobro bi bilo, če bi to prenesli na politiko, podjetja in, še pomembneje, na osebnostno raven. Duhovno je Slovenija ena sama blaginja.«
Lahko to preslikamo tudi na zdravljenje? Je večino bolezni mogoče pozdraviti?
Na teoretični ravni zagotovo. Pravijo, da neozdravljivih bolezni ni, so samo neozdravljivi ljudje. To področje je tako zapleteno, da preprostih odgovorov ni. Celostna medicina poudarja, da je vsak človek osebnost zase, in tako ga je treba obravnavati.
Kako ocenite, kako boste pomagali človeku, ki pride k vam?
Odvisno od njega in težav, ki jih ima. Če pride z bolečinami v križu, ki jih želi odpraviti, s predpogojem, seveda, da pride s postavljeno diagnozo, in ne bo nakazal interesa, da bi ugotovil, zakaj se mu to ponavlja, se s tem ne bomo mučili. Nekdo bo pa lahko rekel: to se mi je zgodilo že tretjič, zanima me, zakaj se mi to dogaja. Potem bova poskušala pogledati širše in globlje. Temeljna stvar je anamneza, da vidimo, ali je fizično preobremenjen, ali ima tako delo in aktivnosti, kjer preobremeni križ, se premalo giblje – tu se je treba okrepiti na fizični ravni: okrepiti mišice ob hrbtenici, da se razbremeni. Potem pa je še psihološki vidik – vsakdo ima v telesu šibke točke, ki so ob stresu prve na udaru. Če je vzrok tu, skušava ugotoviti, kaj v življenju dela narobe, kaj mora spremeniti, ali je preveč v stresu, ima strahove. Stres se kanalizira, nepredelana čustva se v tem primeru prenašajo v križ, v ledveni del hrbtenice. Poskusiva pač priti do uvida, kaj spremeniti. Bolezen je vedno klic, priložnost za spremembo. Če se ne gibam, da se začnem gibati, krepiti mišice, če sem obremenjen, da se razbremenim, če sem preveč jezen, žalosten, da nekako ta čustva ozavestim, pridem v stik njimi, da torej vidim, kaj se z mano dogaja po duševni plati.
Najboljše zdravilo za strah? »So smeh, veselje, pa tudi jok, da se razumemo. Če rečemo, smeh je pol zdravja, jaz pravim, da je druga polovica jok. To pomeni, da svoja čustva čistimo sproti. Ne morem se smejati, če duša v meni kriči in joka. S tem se sprosti energija, smeh pa stimulativno deluje na hormone sreče.«
Daste ljudem napotke, kako naj sproščajo to silno energijo čustev?
Najprej jih je treba ozavestiti – jeza je normalno čustvo. Problem je, ker čustva zanikamo in jih izrivamo v področje nezavednega. To se slej ko prej odrazi na telesu, rečemo, da naša biografija postane naša biologija. Naše življenje, čustveno stanje, se slej ko prej izrazi skozi naše telo.
Koliko so se ljudje pripravljeni spremeniti?
Morate vedeti, da k meni pridejo ljudje, ki so visoko motivirani. Če pridejo samoplačniško na zdravljenje, pomeni, da imajo višji uvid, odvisen od stopnje zavesti človeka. Taki ljudje so večinoma pripravljeni nekaj spremeniti v življenju. Sploh tisti, ki imajo kronične težave. Po mojih izkušnjah s tisoči ljudi, ki so me obiskali, se stopnja zavesti zvišuje, čeprav se zdi, da je družba vedno bolj bolna. V vseh teh letih se je precej spremenilo mišljenje o tem, kaj je zdravje in kaj bolezen. Pravijo, da če človek misli, da je zdrav, pomeni, da je opravil premalo preiskav. Medikalizacija je problem. Danes je družba zmedikalizirana do amena. Tablete so že skoraj obvezne. Če karikiram, za vsako zdravilo se najde bolezen. Tako delujemo v današnjem svetu. Ogromno je izčrpanosti, sindroma izgorelosti. Smo ujetniki tega sistema. Pustili smo se omrežiti ultra turbo neoliberalizmu, kapitalistični logiki, in seveda zdaj plačujemo davek. Kot je rekel dalajlama: delamo, delamo, delamo, grabimo denar, na koncu pa zbolimo in ves ta denar porabimo za zdravljenje. Zadnjič sem se pogovarjal z bolnico, ki je na visokem položaju v neki farmacevtski firmi, in mi je lepo povedala, da dela po 16 ur na dan. Predlagal sem ji, naj zamenja službo, saj to ni normalno. Rekla je, da imajo kadrovniki jasno strategijo zaposlovati mlade, ambiciozne ljudi, po možnosti take z veliko kredita, saj takšen človek tako ali tako potem ne bo mogel pustiti službe, ker ne bo mogel odplačevati kredita in bo avtomatsko ujetnik kolesja. Dokler bomo prostovoljno pristajali na to, se ne bo nič spremenilo.
Ponujamo svojo svobodo na račun zdravja.
Tako je. Edina rešitev je, da se dvigne stopnja zavesti. Premik lahko naredi samo vsakdo sam pri sebi. Imamo možnost odločanja, svet lahko začnem spreminjati pri sebi.
To danes slišimo že z vseh strani. Bojim se, da se bo tudi to skomercializiralo ...
Najprej je pomembno zavedanje. Kako svet deluje? Gre samo za to, kako človeka nategniti, da bo kupil nekaj, česar ne potrebuje. To je temeljni princip in mi na to pristajamo. Tisti, ki to počnejo, so najsposobnejši ljudje, najbolj razumejo, kako delujemo – razumejo našo psiho in jim je jasno, da bomo padli na te finte. Enako je pri zdravilih, izkoriščajo naše slabosti, umetno nižajo meje za krvni tlak, holesterol. Ko sem jaz študiral, so bile te meje bistveno višje, pa dvomim, da je znanost v tem smislu tako napredovala, da bi bilo meje res treba zniževati. Izkoriščajo naše slabosti v smislu, da je bistveno težje začeti se gibati, odločiti se za dieto, kot pa vzeti tableto in normalizirati tlak. Ne da se nam iz cone udobja, in to vedo.
Pravite, da si ne upamo pogledati onkraj znanih in varnih okvirjev.
Že v smislu dojemanja človeka. Človek ni samo fizično telo, biološki stroj ali biokemični mehanizem, temveč mnogo več, tudi tisto, česar ne vidimo. Čustvenih stanj ne vidimo, energij ravno tako ne, a trditi, da to ne obstaja, je slepo. Dokler ni bilo mikroskopa, so imeli koga, ki je govoril o mikrobih, za norega. Varno je tisto, kar je splošno sprejeto, pogledati pa je treba preko.
Bioenergetsko polje je dokazano, zakaj se bolj ne uvaja v zdravljenje?
To je še zelo slabo raziskano. S kirlianovo fotografijo je dokazano energijsko polje. Potreben bo čas, da to znanstveno potrdijo. Bioenergija, energija, vse to je valovanje. Pri tem zdravljenju gre samo za regulacijo biopotenciala. Tam, kjer so energijske blokade, dobro deluje tudi akupunktura, ki jo poznamo že več kot 5000 let. Z iglo, ki jo zapičimo v neko točko, sprostimo biopotencial, da steče. Tako se začne zdravljenje. Popolnoma jasno je, da bioenergijsko zdravljenje učinkuje. Učinke ima, ni pa znan mehanizem delovanja. Ali gre za informiranje polja ali kaj, tega ne vemo. Kar pa ni bistveno; vsak ve, da če otroka boli trebušček, mu nanj položimo roko in je bolje; če se udarimo, se nezavedno primemo za ta del. To je samo ena od naravnih neškodljivih tehnik, pomoč za izboljšanje počutja. Ne govorim o ozdravitvi – ta največkrat ni mogoča na vseh ravneh bivanja –, gre za izboljšanje stanja, kroničnih bolezni, izboljša se kakovost življenja, da so težave manj izrazite. Moja definicija je taka: zdrav je človek, ki ni pretirano bolan. Človeka, pri katerem ne bi našli neke anomalije ali disfunkcije, ni. Če drugega ne, lahko pri ultrazvoku ugotovimo, da ima človek ledvico nekaj centimetrov nižje, kot bi bilo treba. Pač anatomska anomalija. Čeravno telo teži k ravnovesju. Ravnovesje je idealno, ampak tega skorajda ni, ves čas nihamo med boleznijo in zdravjem. Stalna dinamika.
Kako naj ostajamo čim bolj v ravnovesju?
Treba je ohranjati stik s sabo, z notranjo lučko v sebi, s svojo višjo zavestjo. To je kompas. Prisluhniti moramo. V megamarketih bomo to težko storili. V miru in tišini se moramo obrniti vase, navznoter – z globinskim sproščanjem, meditacijo, jogo, to so stvari, ki zdravijo, takrat aktiviramo svojega notranjega zdravnika. Notranji zdravnik so mehanizmi obnavljanja in popravljanja napak, ki kar naprej nastajajo na celični ravni. Rak stalno nastaja v našem telesu, a imunski sistem in mehanizmi popravljanja ter obnavljanja ga sproti uničujejo.
Ena od težav današnjega časa je pretirana poplava informacij, težko je napraviti selekcijo.
Najslabši bolniki smo zdravniki, ker vemo, kako zelo gredo lahko stvari narobe. Izjemno pomembna stvar, ki je ne opažam samo jaz, to sem zasledil tudi pri raziskovalcih v Ameriki že pred nekaj leti, je problem google diagnostike. Samodiagnostika je izjemno nevarna. Ko je človek v stiski, v strahu, začne brskati za diagnozami. Običajno je obrambni mehanizem tak, da v stiski možgani registrirajo samo negativne stvari in to ponotranjijo. Recimo, človek čuti mravljinčenje v telesu, malo omotice, pogugla in najde prvo diagnozo – multipla skleroza. Takšnih bolnikov imam ogromno. K zdravniku ne upajo, simptomi pa se krepijo in vse telo gre v smeri, da se bo to lahko dejansko na neki točki razvilo. To je izjemno nevarno, jaz bi to blokiral – za diagnostiko je zdravnik. Tudi pri zdravnikih je tako, čeravno je človek na neki ravni sam svoj najboljši zdravnik, ne sme biti sam svoj diagnostik, pa tudi terapevt ne, ker je razumna presoja zaradi čustvene vpletenosti zamegljena in nerealna.
Če ne bi bilo psihe …
Delujmo povezovalno, ne razdiralno. »Ne gre za to, ali ta metoda zdravljenja ali druga. Gre za princip IN IN. Dobro je vse, kar človeku koristi. Potrebno je delovati povezovalno, ne razdiralno. Ta model sem spoznal v Angliji in dobro deluje, realnost je pa taka: vem, da za podporo, bioenergijsko ali psihoterapevtsko, profesorica z onkološkega inštituta svojim bolnikom marsikdaj svetuje, da gredo k meni.«
Vse je v glavi. To se mi zdi izjemno pomembno povedati: za vsako zdravljenje je bistven odnos. Lahko je tudi placebo. Odnos pomeni, da do zdravljenja nimam odklonilnega odnosa, verjamem, da se bom pozdravil. Tako se zaženejo potrebni mehanizmi. Odnos je temelj vsakega zdravljenja. Odprtost duha je tudi pomembna. Rekel bi celo, da verjamem v transcedenco, ko svoj kanal odpremo univerzumu, višji sili. Vedno deluje, a s skepso, negativizmom bom to samo zapiral, človek mora biti ponižen pred življenjem. Neka gospa, ki je prišla k meni zaradi čisto drugih stvari, je pred leti zbolela za rakom debelega črevesja. To so odstranili, po šestih letih pa so se metastaze pojavile na jetrih, kar so dokazali s CT – tumor je bil velik deset centimetrov. Gospa je izjemno, iskreno pobožna. V sebi ima globoko vero in po tistem je ogromno molila, se prepuščala, predajala božji volji. Ko je šla na operacijo, kirurg na njenih jetrih ni našel ničesar. Zaključil je, da ima gospa očitno tako dober imunski sistem, ki je tvorbo pač uničil. Prepričan sem, da si je imunski sistem okrepila ravno s to vero, odprtostjo in prepuščanjem.
Kako to doseči?
Vse zgodbe žal niso take. Veliko je takih, ko človek naredi vse, ampak res vse, da bi ozdravel, pa se to ne zgodi, ne glede na to, koliko je star.
To je pa druga zgodba, verjetno o višjem namenu?
V naših očeh je to tragično in izgubimo upanje v čudeže – medicinske in take, ki jih sprožamo v sebi. Da nekateri ne preživijo, si ne znam predstavljati drugače, kot da je to pač pot njegove duše. Ta človek je opravil vse, kar si je zadal v življenju, ali pa, kar je bila pot, lekcija njegove duše – če upoštevamo transcedentno dimenzijo, in zgodba je zaključena. Pomembno je, da je človek ponižen pred življenjem. Da se zaveda, da se ni ustvaril sam, torej da ni sam svoj kreator in da ima odnos z nečim višjim od sebe.
Ko omenjate transcedenco, večkrat ste dejali, da verjamete v angele?
Novinarji radi izpostavite to v intervjujih. (smeh) To moramo pogledati na simbolni ravni, metaforično. Vse je energija. Elisabeth Kübler-Ross, pionirka na področju raziskovanja umirjanja in smrti, je zaključila – spremljala je na tisoče umirajočih –, da človek dobi ob rojstvu svojega angela varuha. Neko entiteto torej, ki bdi nad človekom in ga usmerja po poti, ki naj bi jo izbrala duša, oziroma mu pomaga, da se čim bolj približa tej poti. Ja, absolutno verjamem v te entitete, v nekaj, kar nam pomaga na poti duhovnega razvoja. To je neopisljivo. Človek lahko to doživi v meditaciji, ko gre vase in iz sebe, ko se zavest širi in se odpre srce. To so zgodbe izven varnih okvirjev. Kaj vse jaz slišim v ordinaciji, škoda, da si teh zgodb ne pišem.
Kaj je za vas pri zdravljenju ljudi največji izziv?
Ko vidim, da človek grmi v prepad, potem pa pride do preboja in naredi spremembo, ki ni lahka. To mi pa res daje zadovoljstvo.
Vaši strokovni prijatelji tudi prihajajo k vam?
Ogromno jih je iz zdravniških in znanstvenih krogov. Tudi bivši profesorji z medicinske fakultete pridejo k meni. Na posvet, terapijo. Zdravniki znamo biti velikokrat bolj papeški od papeža. V smislu – profesorji, ki so učili mene, pridejo po neko obliko pomoči, če so recimo izgoreli, po drugi strani pa potem slišiš za zdravnika/co s periferije, ki opozarja, da homeopatija ali kaj podobnega nikakor ni koristna. Primanjkuje jim širine, kar je razumljivo, saj nimajo časa za raziskovanje terapevtskih metod, ki niso v trenutni doktrini. In še nekaj. V Sloveniji imamo odlično zdravstvo, šepa pa, jasno, organizacija. Imamo vrhunske strokovnjake, zdravstveno osebje. V zadnjih treh letih slišim same pohvale zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, tako glede strokovnosti kot ljubeznivosti in empatije. Ne vem, morda so se generacije zamenjale. Delati v tako težkih in nečloveških razmerah je težko, pa kljub temu zmorejo čutiti sočloveka, njegovo bolečino in stisko. Mislim, da je prišlo do preboja.
Kakšen bi bil vaš nasvet za polno življenje?
Čim bolj poslušati sebe in biti v stiku s sabo. Tempo življenja je grozljiv. Tozadevno sem pesimističen. Zgodbe, ki jih poslušam v ordinaciji, kaj vse ljudje dnevno doživljajo, bodisi da je to mobing, so finančno stisnjeni v kot, bolni ali imajo druge preizkušnje … Ne vem, ali bi sam zdržal. Manca Košir je rekla, da je bolečina v življenju neizogibna, ampak življenje samo je toliko širše, da ta izgubi pomen. Na problem je treba gledati širše, bolezen lahko globlje osmislimo. Vsak mora najti tisto, kar ga bolje pripelje k sebi. Zase vem, da so to meditacija, globinsko sproščanje, tišina. Na fizični ravni pa hoja, gibanje.
»Partnerstvo nas kali. Veliko resnice je v tem, da sebe pogosto spoznavamo prek partnerja, ki nam nastavlja ogledalo,« ste nekje dejali. Z našo odlično pevko Darjo Švajger sta že kar nekaj časa življenjska sopotnika. Kako se dopolnjujeta, rasteta skupaj?
Sva se našla. Jaz to doživljam kot milost, kot nekaj, za kar nimam zaslug. Partnerje imamo, da nas zdravijo. Da nam nastavljajo ogledalo, pomeni, da nam odpirajo stare rane, da se dotikajo točke, kjer smo bili v otroštvu ali prejšnjem življenju ranjeni, da to lahko zavestno predelamo. To je vedno boleče. Milost je v tem, da uspeva zvoziti, da se uspeva sprejemati v najinih različnostih. Temeljno je, da si puščava polje svobode, kjer vsak ohranja svojo identiteto. Se pa seveda tudi spreva, recimo kdo bo nesel smeti. Darja rada spreminja stvari. Ima smisel za estetiko in vsake toliko časa v najini dnevni sobi uvaja novosti, spreminja, jaz sem pa bolj fiksiran in je lahko zame problem že zamenjava slike. Zdaj si pa predstavljajte, kako je, ko Darja naredi rošado. (smeh) Naenkrat je vse drugače in seveda me to znervira. Vendar ji zaupam, vem, da tega ne bi znal narediti, zato to sprejmem za dobro, čeprav me vznemiri. Globoko v sebi se zavedam, da je to dobro.
Predstavljam si, da ste vi umirjeni, ona pa bolj eksploziven del vajinega dvojca.
Ja, to imava zapisano v najinih natalnih kartah (rojstna astrološka karta).
Kje se najdeta, glede na to, da oba veliko delata?
Zelo se znava najti, če ne prej, zvečer na kavču. (smeh) Čutiva se, in to je milost, lahko sva tudi v tišini, pa se štekava. Se srečujeva (smeh).
Njo zanimajo stvari, ki jih raziskujete, študirate?
Absolutno, ona je moj prvi sogovornik v vsem tem, s čimer se ukvarjam.
