Kaj lahko naredimo, da to ne postane naša zgodba, pa je bilo vprašanje, ki je pripomoglo k nastanku novega priročnika projekta Skupaj za zdravje človeka in narave (katerega nasvete lahko prebirate tudi v Zarji) – Naravne rešitve za možgane. O knjigi, ki je ravnokar prispela iz tiska, smo se pogovarjali z avtorico Sanjo Lončar.
Prvo poglavje vaše nove knjige se začne z dramatičnim vprašanjem, ali bo vaše telo preživelo vaše možgane. Ob tem nas spreleti srh, da bi se nam kaj takega zgodilo.
Verjetno vsi začutimo grozo ob misli, da pri živem telesu ne bi vedeli, kdo smo in kaj počnemo na tem svetu. Število dementnih naj bi se s 25 milijonov v treh desetletjih povzpelo na 70 milijonov, od tega največ v Evropi. Statistika nam grozi, da bo čez nekaj desetletij polovica ljudi, starejših od 85 let, dementnih. Če pa ne želimo biti del tega, je treba nekaj storiti že danes.
Se težave povečujejo ali so vedno bile takšne, le da na to (dokler smo mladi) nismo bili pozorni?
V naši družbi demenco vidimo šele, ko postane dramatična. Demenca ni le to, da stara mama gre na sprehod in se potem ne spomni, kje stanuje, ali da vas stari oče več ne prepozna. Druge kulture, predvsem na vzhodu, jo vidijo že v fazi nastajanja, kar mi zelo pogosto spregledamo. In kot je plevel lažje izpuliti, ko še ni dva metra visok, je enako s poškodbami možganov. Sanirati jih je treba veliko prej.
Koliko prej?
Raztresenost, nepozornost, nesposobnost trajnejše zbranosti v naši družbi postajajo način življenja ... Poglejte otroke, ki pozabljajo vzeti, kar potrebujejo za šolo; poglejte slačilnice v šolah, v katerih po pouku ostane za celo tekstilno trgovino pozabljenih oblačil in obutve! Kdo še pozorno spremlja eno televizijsko oddajo, če daljinec in sodoben zaslon omogočata, da hkrati spremljate tri programe? Na spletu so najbolj gledani filmčki dolžine do treh minut, za kaj več večina ljudi nima ne volje ne potrpljenja. Facebook je z nekaj vrsticami besedila že postal predolg. Zdaj ljudje zmorejo le sliko in nekaj besed. Še papež tvita, da se približa mentalnim zmogljivostim množic. Velikokrat ponovljen takšen vzorec odsotnosti, površnosti in nepozornosti vpliva tudi na »strojno opremo« – naše možgane, zato bodo iz takšnih otrok zrasli raztreseni zdravniki, učitelji, uradniki ... in kmalu tudi ljudje s fiziološkimi težavami v delovanju spomina, možganov in živčevja.
Pravite, da navada s časom postane poškodba?
Vas to preseneča? Če hodite tako, da zvijate stopalo, bo to s časom tako zraslo, da ga ne boste mogli več naravnati, četudi bi hoteli. Če sedite tako, da je vaša hrbtenica nenehno usločena, bo v tem položaju okostenela. Če ste nenehno žalostni, se bodo gubice žalosti vrisale na vašem obrazu. Enako se zgodi, če ponavljamo določene vzorce mišljenja in delovanja. Kar mislimo, to začnemo tudi izražati. Kar izražamo, to živimo ... in če to ponavljamo, s časom to materializiramo tudi v telesu. Naši možgani se fizično preoblikujejo tako, kot jim narekuje naš način razmišljanja.
V priročniku opozarjate na poškodbe možganov, ki jih povzroča zloraba razuma. Te do zdaj ni bilo zaslediti v nobeni knjigi na temo demence.
Kaj mislite, kaj se zgodi v možganih politika, ki je včeraj dal eno izjavo, danes pa poje popolnoma drugačno pesem? Mislite, da bi lahko bil prepričljiv, če bi ves čas vedel, da laže? Da bi bili prepričljivi, moramo najprej »pozabiti« in ponarediti lastni spomin. In tega ne storijo le politiki, temveč tudi številni navadni ljudje. Tisti, ki želi nekoga prizadeti, mora najprej sebe prepričati, da je ta drugi storil nekaj proti njemu. Zato si bo neki dogodek interpretiral popolnoma drugače, kot se je ta zares zgodil, in se celo prepričal, da je to resnica. Da utišajo svojo vest, mnogi naredijo vse, da pozabijo svoje zmote in napake. Edino, kar spregledajo, je, da takšen vzorec »brisanja spomina« lahko postane nevaren in okvari normalno delovanje spomina. Tako se s časom začnejo brisati tudi datoteke, ki bi jih radi ohranili.
Pa so še drugi razlogi, zakaj je toliko demence?
To, kar trenutno vidimo, ni nič v primerjavi s stanjem, ki se nam obeta! Poglejte, danes zaradi demence trpijo ljudje, ki so bolj ali manj živeli v okolju brez elektromagnetnega smoga, vsaj v otroštvu so uživali hrano brez aditivov, niso poznali energijskih pijač in drugih kemičnih substanc za poživljanje, niso bili ves svoj življenjski vek »prilepljeni« na mobilne telefone, tablice ali zaslone računalnika in tudi delovno dobo so preživeli na delovnih mestih, ki so bila manj »napeta« in izkoriščevalska kot danes. Zdaj pomislite, kaj čaka generacije, ki živijo tako, da so povozile vse fiziološke potrebe telesa, svoje možgane preobremenjujejo do onemoglosti in telesu ne pustijo več časa ne za počitek ne za obnovo!
In kdaj se začnejo kazati težave?
Dejansko se kažejo že pri mladih, z zrelimi leti pa jih preprosto ne moremo več spregledati. 50-letni znanec mi je povedal, da ima občutek, da postaja podoben ementalcu. Vsako jutro se zbudi z občutkom, da ima večje luknje v spominu. V službo hodi v nenehnem strahu, da bodo odkrili, da je nekaj pomembnega pozabil. Vse več ljudi mi zaupa, da je njihov telefon postal njihova podaljšana spominska enota. Ta jih opomni, kdaj morajo koga poklicati, kdaj vzeti tablete, kdaj ima otrok rojstni dan, kaj so obljubili, da bodo naredili ... Telefon ve, kako se pride do katerega naslova, da si ni treba zapomniti vseh ulic ... Kalkulator na telefonu ljudje uporabljajo tudi za najpreprostejše matematične naloge. Pametni telefoni že namesto nas ugašajo luči, zaklepajo hišo, prižigajo gretje in namakalni sistem ... Vse to je prej delala naša glava. Iz strahu, da bi ta »odpovedala«, pa so ji mnogi že dali »odpoved« in se potem sprašujejo, zakaj vse slabše deluje. Vse, česar ne uporabljamo, začne pešati. Če ne hodimo, bodo noge opešale, če ne žvečimo, bodo začeli izpadati zobje ... če svojih sposobnosti razmišljanja, organiziranja, pomnjenja in dojemanja zapletenega sveta okrog sebe ne uporabljamo, bomo tudi te izgubili.
Torej nam bi več razmišljanja dobro delo?
Če mislite na reševanje sudoku in križank, na žalost to ne bo zadoščalo. Življenje je veliko bolj kompleksno od urejanja besed in črk. Danes potrebujemo predvsem sposobnost urejenega razmišljanja, to pa je težko doseči, če ne uredimo tudi svojega življenja. Pri tem mislim predvsem na urejen ritem delovanja in počitka, ritem prehrane in ritem spanja, ki so v sodobni družbi porušeni do temeljev, kar se pozna tudi pri delovanju možganov.
Kakšna je povezava med ritmom spanja in delovanjem možganov?
Eden poglavitnih vzrokov nastanka Alzheimerjeve bolezni je nalaganje tako imenovanega amiloidnega plaka v možganih. Povedano bolj preprosto, v možganih se nalagajo beljakovinske smeti, ki potem ustvarjajo vnetje, to pa poškoduje živčevje. Malo ljudi pa ve, da je spanje nujno za nemoteno odstranjevanje smeti iz možganov. Le v fazi globokega spanca se možgani skrčijo za približno tretjino in tako nastane dovolj prostora, da se odplaknejo smeti. Če ne spimo ob pravih urah ali če je naš spanec moten s svetlobo, hrupom, električnimi napravami, mobilnim telefonom ob glavi ali prepozno zaužito večerjo, potem smetarji ne bodo mogli opraviti svoje naloge in bodo smeti v možganih začele gniti. Kot vidite, je naš »moderni« ritem spanja bližnjica v propad možganov.
Omenili ste tudi ritem prehrane – kako ta vpliva na možgane?
Naši možgani so danes obremenjeni z vrsto snovi, ki v preteklosti niso obstajale. V povezavi z demenco je najpomembnejši presežek aluminija in težkih kovin v možganih. Dokazali so, da je pri vseh bolnikih z demenco npr. prisotnost aluminija močno povečana v primerjavi s tem, koliko aluminija je v glavah zdravih oseb. Na demenco vpliva še vrsta drugih kemikalij, ki smo jih podrobno opisali v priročniku in katere je treba čim prej »spraviti« iz glave, preden začnejo povzročati razdejanje.
Pa se to da?
Vse se da in vsak napor se pozna. Če začnemo pravočasno, bomo hitro opazili izboljšanje. Če pa je težava že zelo velika, bo šlo veliko bolj počasi. Kljub splošnemu prepričanju, da se živčevje ne obnavlja, številni primeri ozdravitev ali izboljšanja celo pri pacientih z zelo resnimi poškodbami živčevja in možganov dokazujejo, da smo zmožni marsikaj popraviti. Seveda je treba odpraviti vzroke in težave hkrati. V knjigi je vsaj sto stvari, ki jih lahko začnemo izvajati takoj, skoraj nič ne stanejo in ne bolijo – bodo pa veliko pripomogle, da bodo naši možgani povrnili svoje zmogljivosti. Tudi vsi objavljeni recepti so sila preprosti, pa vendar presenetljivo učinkoviti. Le začeti je treba. Zakaj ne bi tudi v pozni starosti uživali v vsem, kar smo do zdaj doživeli, spoznali in ustvarili?
