Sami s sabo se pravzaprav pogovarjamo vedno. Medtem, ko iščemo ključe ali kuhamo kavo pa tudi denimo sredi noči, ko ni nikogar, da bi nam prisluhnil. Ta notranji govor je zelo zdrav, je neke vrste kondicijski trening za naš um. Pomaga nam organizirati misli, načrtovati prihodnje delovanje, poenotiti spomin in prilagoditi čustva. Bolje rečeno, pomaga nam pri samokontroli.
Če se s samim sabo pogovarjate naglas, gre za nadgradnjo tistega tihega, notranjega pogovora. Švicarski psiholog Jean Piaget je opazil, da se začnejo malčki učiti samokontrole takrat, ko začnejo uporabljati jezik. Če se denimo dotaknejo nečesa vročega, bodo tipično zakričali “vroče, vroče!” in se umaknili od izvora. Takšen način obnašanja se lahko nadaljuje tudi v odraslost.
Čeprav se te notranje misli navadno ‘izklopijo’, ko se ukvarjamo z neko drugo nalogo pa so raziskovalci ugotovili, da ljudje, ki bolehajo za anksiozno motnjo, nerelevantnih misli ne morejo ‘izklopiti’. Naše mentalno zdravje temelji namreč na dveh veščinah, tako na zmožnosti, da artikuliramo misli relevantne za opravljanje neke naloge, kot na obratni zmožnosti, da zatremo tiste misli, ki za določeno dejavnost niso relevantne. Te so strokovnjaki poimenovali mentalni šum in ravno prevlada takšnega šuma je značilna za mentalne bolezni.
Dokler interni monolog ne preprečuje normalnega izvajanja vsakodnevnih nalog, je pogovarjanje s samim sabo izraz visokega kognitivnega delovanja. Gre za mentalni trening, ki nas lahko dejansko naredi intelektualno bolj kompetentne, ne glede na to ali gre za glasno ali tiho govorjenje.
