Večina ljudi je na žalost nagnjena k temu, da pred sabo vidijo zgolj črne scenarije. Kako se izmotati iz vsega tega?
Hrana vpliva na razpoloženje
Pri premagovanju zaskrbljenosti sta očitno najpomembnejša pogled vase in preusmeritev misli. Vendar človek lahko svojemu duhu pomaga tudi s primerno hrano, ki bo spodbudila delovanje ustreznih mehanizmov za izboljšanje razpoloženja. To so v glavnem tista hranila, ki vplivajo na procese v možganih. Najpomembnejša je dobra redna prebava, poleg tega pa približno enaka raven krvnega sladkorja ves dan.
Zelo dobro vplivajo na raven krvnega sladkorja polnozrnati kruh, pa tudi surova špinača in peteršilj, ki zagotavljajo vitamine, minerale in vlaknine, s tem pa pomagajo uravnavati presnovo; vsebujejo tudi L-glutamin, aminokislino, ki zmanjšuje vznemirjenost. Arašidovo maslo in brazilski oreški so prav tako dober vir vlaknin, a tudi vitamina B in beljakovin, ki vsebujejo aminokisline, te pa so pomembne za tvorbo dopamina, živčnega prenašalca, ki je povezan z razpoloženjem in dobrim počutjem; strokovnjaki priporočajo tudi divjega lososa, fižol, navadni organski jogurt, banane in orehe.
Naravnanost, da človek vedno pričakuje zgolj najhujše, lahko izvira iz negotovosti in nezaupanja vase. Kaj bo, če se ne bo pravilno odzval na dogodke? Počuti se, kot da mu je življenje ušlo izpod nadzora. Še več: prepričan je, da se bo zagotovo zgodilo nekaj slabega. Prav srečni so lahko tisti, ki zaupajo sebi in življenju ter si znajo vedno predstavljati, da se jim bo zgodilo nekaj lepega in da pač bo, kakor bo – bo že nekako. Žal se veliko več ljudi utaplja v skrbeh in črnogledosti, prvo rodi drugo, vedno globlje tonejo.
Najbolj običajne teme za zaskrbljenost so skoraj univerzalne: družina, razmerja, delo, zdravje, denar ali pa prepričanje človeka, da drugi o njem mislijo slabo. Podrobnejše razmišljanje pokaže, da so ljudje zelo zaskrbljeni zaradi izhoda iz nekega položaja, ki si ga sami izmislijo in predvidevajo. To jih tako ohromi, da ne morejo razmišljati o tem, kaj bi lahko ukrenili. Ne morejo načrtovati, kako bodo ukrepali, da se negativnemu izidu izmaknejo ali da ga preprečijo, potem pa nemočno bežijo v svet odvisnosti od česar koli, si zatiskajo oči in mislijo, da so popolnoma nemočni. Vse to seveda čisto nič ne pomaga.
Stvari je treba vzeti v svoje roke
Verjetno ne boste nikoli čisto povsem nehali skrbeti, lahko pa zaskrbljenost precej zmanjšate in preprečite, da bi vas vodila v še večje težave. Sloviti ameriški strokovnjak in avtor številnih knjig, ki so pomagale ljudem po vsem svetu, Dale Carnegie, je že davnega leta 1948 napisal knjigo z naslovom Kako nehati skrbeti in začeti živeti. Knjigo je napisal na temelju svojih izkušenj, ko je kot mladenič živel v zanemarjenem stanovanju v New Yorku, zaposlen je bil kot prodajalec tovornjakov. Delo ga ni niti malo zanimalo. S svojim življenjem je bil močno nezadovoljen, ves čas ga je nekaj skrbelo. Potem pa se je odločil stvari vzeti v svoje roke: pustil je službo, ki jo je sovražil, in ker se je že prej učil za učitelja, se je odločil, da bo v večerni šoli poučeval starejše ljudi, ki so potrebovali pomoč. Poučevanje odraslih ga je naučilo veliko več kot vse šole skupaj. Poleg tega se je otresel sramežljivosti in se naučil, da mora človek, ki se za nekaj zavzema, vstati in to povedati na glas. Zato je želel ljudi učiti javnega nastopanja. Sprva je imel nekaj težav, ker ga na univerzi niso hoteli zaposliti. No, vsem, ki so ga najprej zavrnili, je bilo potem verjetno žal, saj je postal eden najbolj zaželenih predavateljev v ZDA! Poleg javnega nastopanja pa je ljudi poučeval oziroma jim pomagal tudi pri drugih stvareh, vse od tega, kako si pridobiti prijatelje, pa do tega, kako se znebiti skrbi. Tako je nastala tudi omenjena knjiga. Njegovi citati so danes natisnjeni v marsikateri knjigi drugih, sodobnejših avtorjev, ker so očitno večni. Na primer: »Naša glavna naloga ni, da bi videli tisto, kar je daleč pred nami v megli, ampak da opravimo s tistim, kar je ta trenutek jasno pred nami.«
Obstaja samo zdaj!
Dale Carnegie je vedno ponavljal, da jutri in včeraj ne obstajata, da obstaja samo sedanji trenutek. Včeraj je že mimo, jutri šele pride, živimo pa zdaj. Že samo to pravilo pomaga odpraviti zaskrbljenost. Seveda, če upoštevamo ta trenutek, bo jutrišnji dan lepši. Kakor je zapisal, najboljši način za pripravo na jutri je, da se z vso svojo inteligenco in zanosom posvetite današnjemu dnevu, današnjemu delu, »zdaj«. Svetuje tudi, da bi človek dan začel s prošnjo iz molitve očenaš: daj mi danes moj vsakdanji kruh. Samo to in samo danes. Kajti edini kruh, ki ga lahko poješ, je tisti, ki si ga dobil v sedanjem trenutku. Pri tem ni pomembno, kdaj je bil pečen.
Kako se počuti svet?
Nedavno so Avstralci končali svoj projekt z naslovom »Kako se počuti svet«, zdaj obdelujejo podatke približno sedmih milijonov ljudi od vsepovsod, ki so en teden večkrat na dan pripovedovali v svoje pametne telefone, kako se počutijo. To je največja raziskava o duševnem zdravju do zdaj. Vsako leto si življenje vzame približno milijon ljudi. Avtorji projekta sicer pravijo, da so se odkriti pogovori o duševnih težavah že dokaj uveljavili, vendar smo še daleč od tega, da bi se ljudje tudi o duševnem zdravju pogovarjali tako sproščeno, kot se pogovarjajo o telesnem. Največ k slabemu duševnemu zdravju pripomore osamljenost.
Ogromno postelj v bolnišnicah po vsem svetu zasedajo bolniki z živčnimi in duševnimi težavami. To so bolniki, ki so se zrušili pod težo bremen včerajšnjih in jutrišnjih dni. Vendar ne moremo niti za minuto živeti v preteklosti ali v prihodnosti. Toda pri prizadevanju, da bi naredili prav to, uničujemo svoje telesno in duševno zdravje, pravi Dale Carnegie. Zadovoljiti se je treba s tem, da živimo v edinem možnem času, zdaj, kar traja do trenutka, ko zvečer zaspimo.
Od skrbi nisem mogel ne jesti ne spati
Številni drugi avtorji esejev za samopomoč začenjajo svoje pisanje z izjavami, kot so: tako me je skrbelo, da nisem mogel ne jesti ne spati. Francoski kirurg in mikrobiolog dr. Alexis Carrel, tudi Nobelov nagrajenec, je že pred več kot sto leti, ko življenje še ni bilo tako noro hitro, dejal: »Poslovneži, ki se ne znajo znebiti skrbi, umrejo mladi.« Neki drugi strokovnjak (dr. O. F. Gaber) pa je dejal, da bi se lahko približno 70 odstotkov bolnikov, ki pogosto obiskujejo zdravnike, pozdravilo samo s tem, da bi se znebili strahov in skrbi.
Strah povzroča zaskrbljenost, ta pa ljudi naredi živčne in napete, prizadene celice v želodcu, v celotnih prebavilih, povzroča razjede. Strokovnjaki pravijo, da človek razjed v želodcu ne dobi zaradi tega, kar poje, ampak zaradi tega, kar žre njega. Raziskava klinike Mayo o najpogostejših boleznih poslovnežev (njihova povprečna starost je bila 44,3 leta) je pokazala, da jih kar tretjina trpi zaradi treh najpogostejših bolezni, ki so posledica življenja v hudi napetosti: zaradi srčno-žilnih bolezni, visokega tlaka in razjed v prebavilih. Vendar pa huda zaskrbljenost vpliva tudi na vse druge organske sisteme.
