Vsakih pet let si Tončka Gunde iz Sel pri Šentjerneju za rojstni dan kupi nov motor. Motor je njen nepogrešljiv življenjski sopotnik. To ni ravno običajno obnašanje za gospo v zreli starosti, kar 81 let nedvomno je.
L. M.
81-letnico je nedavno posnela španska tiskovna agencija za oddajo o koristnosti šentjernejskih jajc, ki jih uživa. Zato je še tako poskočna!
A TončkaGunde iz Sel pri Šentjerneju ni ravno povprečna ženska. Radoživa, delavna, humorna, še polna energije in zanimanj za marsikaj, je drugačna od svojih vrstnic, ki se večinoma držijo doma, jamrajo o svojih zdravstvenih tegobah, morda še kaj postorijo okrog doma, in to je to. Tončka, ki zadnja tri leta sama živi na vikendu v lepi vinski gorici Vrbovci, čisto blizu svoje vasi, pa se vsak dan usede na svoje motorno kolo in odbrzi po opravkih. Največkrat je to Šentjernej - v trgovino, k maši, k prijateljicam, pa tudi na njivo, od koder v škatli, ki jo ima montirano zadaj, marsikaj pripelje. »Na motorju enostavno uživam, je moje veselje, pomeni mi samostojnost,« pravi naša sogovornica in pokaže svoj novi Tomosov motor. V tridesetih letih ima zdaj že šestega, vedno so bili rdeči, ta pa je moder, pravi, in dolgo je čakala nanj. Zanj si doma sama naredi mešanico goriva, vozi pa seveda previdno in počasi. »Moja hitrost je od 25 do 27 kilometrov na uro,« se nasmeje.
L. M.
Tončka si je nazdravila s kozarčkom cvička. Rada obdeluje vinograd v Vrbovcih.
RASLA V LESENI BAJTICI
Na vikendu v Vrbovcih, kjer Tončka uživa v krasnih razgledih na lepo naravo, od Gorjancev do Tolstega vrha, klepetava o njenem življenju, ki je bilo zanimivo - lepo, a tudi težko. Odraščala je v skromnih razmerah, še v leseni hiški, a je pri svojih starših uživala veliko ljubezni.
Za šolanje ni bilo priložnosti, zato je delala kot gospodinjska pomočnica, z 22 leti pa le dobila službo v Iskri, kjer je tudi dočakala upokojitev.
Tončka upravičeno slovi kot izvrstna kuharica. Dvajset let je z mamo hodila kuhat na ohceti po kmetih, kasneje pa tudi sama - v starih časih so seveda te bile doma, vse slavje in dobrote so pripravili sami.
SLOVI PO RIŽEVKI
Tončka je tudi danes še vedno aktivna v Društvu kmetic Šentjernej, kjer slovi po raznem pecivu, štrukeljčkih, kruhu, pletenicah, njena specialiteta pa je riževka - slani zavitek z rižem in ocvirki, ki se odlično poda h kozarčku vinca. Vsako jesen jo obvezno pripravi za trgatev potomke vinske trte z Lenta, ki raste v Vrbovcih, in vedno gre za med.
Že 15 let je vdova. Z možem Jožetom, za katerega je vrsto let vzorno skrbela, ko je bil hudo bolan, sta imela dva otroka: hčer Marjetko in sina Jožeta. »Najbolj pomembno je, da sta otroka pri kruhu, da sem ju vzgojila v poštena in pridna človeka,« pravi in pohvali, da se lepo razumejo.
Tončka Gunde: »Danes se vsem vse preveč hiti in mudi.«
RADA IMA SVOJE ŽIVALI
A zdaj je najbolj vesela svojega miru v Vrbovcih, kjer imajo Gundetovi vinograd z 800 trtami, v glavnem za cviček. Tu še vedno veliko ponaredi, ravno tako na njivi. Doma ji družbo delajo crkljiva mucka in hud pes, sicer pa goji tudi zajce in kokoši s petelinom - seveda pravim šentjernejskim, pasme gallus bartholomaeus. Kar nekaj priznanj ima s tekmovanj, podobno velja za dosežke na kulinaričnem področju, ima tudi občinsko priznanje. Vseh je vesela.
Čas si Tončka krajša tudi z branjem - še vedno brez očal! - ter gledanjem televizije. Spremlja aktualno politično dogajanje in ugotavlja, da nasploh danes manjka zdrave kmečke pameti in preprostosti.
Zato se sama tega drži in si vsak dan naredi smiseln in lep - z majhnimi stvarmi, z dobrimi deli. In seveda s kako vožnjo s svojim novim modrim motorjem, pa čeprav le po dvorišču!
L. M.
