Novice Svet24

Motnja, ki se ji strokovno reče ortoreksija in se kaže kot nadzor nad kakovostjo in vrsto hrane, se začne razvijati počasi. Najprej začnete kupovati hrano z oznako bio in eko. Do sem je z vami še vse v redu. Ko pa v trgovini porabite več ur, da podrobno proučite vse sestavine, ko se zaradi strahu, kaj vam bodo podtaknili na krožnik, nehate prehranjevati drugje kot samo doma, ko večino prostega časa porabite za pripravo »zdrave« hrane in ko nazadnje z idejami o zdravi prehrani začnete agresivno nadlegovati svoje najbližje, bi vam moral v glavi zazvoniti alarm.

Duševna motnja

dreamstime

Ortoreksija uradno sicer še ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni, a bi lahko sodila med duševne motnje kot anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje.

Duševne motnje so v nasprotju s telesnimi boleznimi močno kulturno pogojene. Kulturno okolje pomembno vpliva na to, katere motnje bodo bolj ali manj pogoste, kakor tudi na vrsto simptomov, s katerimi se te izražajo. Značilen primer je, da je med Afroameričani zanemarljivo število anoreksičnih motenj, saj veljajo obline za privlačnejše. Ker gre pri ortoreksiji za pretirano potrebo po nadzoru, se ta nadzor preseli na tisto področje, ki je kulturno bolj pomembno. Ker naj bi bila skrb za zdravje vrednota v našem okolju, se torej umesti na področje zdrave prehrane. Pri ortoreksičnih ljudeh vrednoto nadomesti prisila. Zato je mogoče, da je povečano število teh motenj povezano tudi z agresivnim oglaševanjem zdrave prehrane.

Steven Bratman, ameriški zdravnik, ki je prvi opisal ortoreksijo:

»Po simptomatiki je ortoreksija po eni strani podobna anoreksiji, po drugi pa obsesivno-kompulzivni motnji.«

Kako se začne?

Simptomi motnje se pojavijo postopno, pogosto se začne z različnimi dietami, ki lahko prehajajo druga v drugo. Razmišljanje o hrani in ukvarjanje z njo zavzame vse več časa. Ko se življenjski ritem začne podrejati načinu prehrane, je to zanesljiv znak za alarm. Ponavadi anamneza razkrije, da ima tak človek tudi vrsto drugačnih težav ali simptomov, kot so tesnoba, depresija, impulzivnost ter druge motnje hranjenja.

Sprva se izvorno prenizka samopodoba močno dvigne. Posamezniku se namreč zdi, da je končno vzpostavil (navidezen) nadzor nad tem, kaj je dobro zanj. Bolj ko ima človek nizko samopodobo, bolj zaniha v samoidealizacijo in večvrednost, pa tudi v razvrednotenje vseh, ki živijo drugače. Včasih poskušajo zelo agresivno prepričati druge, da je njihov način življenja in prehranjevanja najboljši in edini ustrezen. Po tem se ta motnja tudi razlikuje od drugih motenj hranjenja, ki se jih ljudje ponavadi sramujejo in jih skrivajo.

A ker so njihove težave drugje, na čustvenem, ne na telesnem področju, se tesnoba hitro spet vrne. To rešujejo tako, da začnejo izločati čedalje več hrane. To pripelje do dekompenzacije, ko tesnoba zaradi nezmožnosti nadzora naraste prek vseh meja.

Pri ženskah je pogostejša

Z ortoreksijo se srečuje eden do dva odstotka ljudi, pojavlja se pri obeh spolih, nekaj pogosteje pri ženskah kot pri moških. Najpogostejša je pri ženskah v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, v nasprotju z anoreksijo, ki se lahko pojavi že zelo zgodaj, celo v otroštvu, bulimija na prehodu v zgodnjo odraslost, kompulzivno prenajedanje pa na prehodu v srednje obdobje odraslosti. V to motnjo se lahko uvrsti tudi druge oblike pretiravanja z »zdravim« življenjem, kot je pretirano uživanje prehranskih dodatkov.

Oblikovanje samopodobe

Da bi razumeli, zakaj se pri določenem delu ljudi razvijejo te težave, je treba poseči v zgodnje otroštvo. Naša samopodoba in naše meje se začnejo oblikovati od rojstva dalje. Ključen dejavnik, ki vpliva na to, kako se bo človek osebnostno gradil, je oblika navezanosti med otrokom in starši, najprej z mamo in nato z očetom.

Čustven odnos med mamo in dojenčkom v veliki meri poteka skozi prehranjevanje, običajno dojenje, zato dojenčku v varnem odnosu hrana pomeni tudi ugodje, pomirjanje, čustveno bližino, toplino, varnost in podobno. Tak čustven pomen hrana obdrži skozi vse življenje, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo.

Pravimo, da s hrano dojenček ponotranji tudi čustvene vsebine odnosa med sabo in mamo. Kadar so te čustvene vsebine večinoma prijetne in jih je dovolj, otrokov razvoj poteka ugodno. Če pa otrok poleg prijetnih občutkov ob materinem razpoloženju in odnosu do sebe prejema tudi veliko neugodnih občutkov (negotovost, tesnobnost, depresivnost, jezo, čustveno odtujenost ali zavračanje …) ali če ti celo prevladujejo oziroma če čustvene bližine sploh ni, potem bo tak otrok odrasel z nezavedno, vendar v možgansko strukturo zapisano povezavo med hrano in neugodnimi občutki.

Motnje zaznavanja

Če gre pri drugih motnjah hranjenja za to, koliko (čustvene) hrane pogoltniti in prebaviti, gre pri ortoreksiji za to, katera (čustvena) vsebina je sprejemljiva. Človek se poskuša pred »nesprejemljivimi« (čustvenimi) vsebinami zaščititi tako, da si prizadeva vnaprej ločiti »strupene« od »ugodnih«. Podobno kot pri anoreksiji pa gre za motnjo zaznavanja. Anoreksična oseba se vidi kot predebela (ker je zaužila preveč nesprejemljivih vsebin), medtem ko ortoreksična oseba preveč različne hrane doživlja kot nesprejemljivo. Skoraj vsaka hrana je pretežka ali škodljiva, nevtralne skorajda ni.

Posledic je več vrst

Sčasoma človek izgublja nadzor nad prisilnim izločanjem škodljivih živil iz prehrane, simptomi, kot so hujšanje, bruhanje, pretirana telesna dejavnost, se vse bolj stopnjujejo. Vzporedno s tem pa se začne samopodoba ponovno zniževati, povečuje se tesnoba in opuščanje družabnih stikov, zlasti tistih, ki so vezani na prehranjevanje. Storilnost in učinkovitost upadata na vseh področjih, pojavijo se depresivni simptomi.

Ortoreksija se lahko konča tako kot anoreksija – s hudo podhranjenostjo, socialnim umikom, depresijo in anksioznostjo. V tej fazi ljudje po navadi poiščejo pomoč, vendar ne zaradi motenj prehranjevanja, temveč zaradi spremljajočih simptomov, saj v načinu prehranjevanja pogosto še vedno ne vidijo težave.

Ortoreksični odrasli lahko svojo prehransko motnjo prenesejo celo na svoje otroke, ki seveda nimajo izbire. Znani so primeri škodljivih posledic na primer ortodoksnega veganstva pri otrocih, ker otroci s tako prehrano ne prejmejo vseh potrebnih hranilnih snovi za zdrav telesni razvoj.

Kako jo zdravimo?

Ustrezna oblika zdravljenja te in drugih motenj hranjenja je dolgotrajna razvojno analitična psihoterapija, ki pomaga nadomestiti razvojne spodbude, zaradi pomanjkanja katerih oseba ni zmogla izpeljati določenih razvojnih nalog, ki so nujne za zdravo oblikovanje osebnosti.