Čim bolj se trudite zaspati, slabše je. Počasi se priplazijo skrbi, ki prerastejo v strahove, ti pa v paniko. Srce vam pospešeno bije, usta so suha, dihanje postane težko. Sama sem se s temi občutki prvič srečala po porodu. Mlada mamica, ki ji nihče ni razložil, da ji lahko hormoni hudo ponagajajo.
Tudi Monika Pekošak, diplomirana ekonomistka in certificirana učiteljica hatha joge, ki se že 14 let ob službi ukvarja še z različnimi vrstami joge ter jih povezuje z meditacijo, ajurvedo, reikijem, karmično diagnostiko in radiestezijo, pove, da te občutke sama prav dobro pozna. Strinjava se, da bi se o tem morali več pogovarjati. Odkrito in na glas. »Ženske se pogovarjamo o vsem mogočem, o čemer bi se morale, se pa ne.«
Tudi pri njej doma je bilo tako. »Prihajam iz družine, kjer se je predvsem zelo veliko delalo. Oče je bil podjetnik in je bil ves čas v gibanju, mama mu je sledila. Jaz pa sem bila pridna punčka, ki je vedno naredila vse, kar so zahtevali od nje. Zelo zahtevna sem bila do sebe.« Njeno življenje se je vrtelo okrog dela, učenja, ukvarjanja s športom in hujšanja. Ko je po končani fakulteti začela graditi še kariero, je ugotavljala, da ji nekaj manjka. »Imela sem občutek, da obstaja še nekaj več. Kaj točno, pa nisem vedela.«
Joga ji je spremenila življenje
»Ko sem bila stara približno 27 let, me je prijateljica povabila na vadbo joge, ki jo je vodila njena sestra. O jogi nisem vedela nič, sem pa hitro ugotovila, da se po njej noro dobro počutim. Kot bi se v mojem telesu nekaj sprostilo in bi odložila nekaj napornega.« Začela je raziskovati in po več letih samostojne prakse si je poiskala učitelja. Danes je učiteljica tudi sama. »Na začetku sem jogo skrbno skrivala pred drugimi. Ljudje, s katerimi sem se takrat družila, so bili trdno zasidrani v materialnem svetu, meni pa so se začele dogajati spremembe, ki jih oni ne bi razumeli. Začel se mi je sproščati um, naenkrat sem ugotovila, da se imam rajši.«
Ko je sklenila roki v anjali mudro, je začutila, da je v prijetni harmoniji. Postala je tudi manj neučakana, bolj skoncentrirana in tolerantna. »Ker sem bila bolj osredotočena, sem se lažje učila in delala. Ko je napočil čas za počitek, sem se zares spočila. Tudi prihodnosti se nisem več bala.« Ko so asane postale lahkotnejše, se ji je izboljšalo ravnotežje, njena drža je postala pokončna, dih osvobojen. »Šele takrat sem jogo začela dojemati in občutiti tudi z duhovnega vidika. Ugotovila sem, da njen pravi namen ni telesna pripravljenost, temveč duhovna 'polnost'. Nisem čutila več duhovne okorelosti, tako pogoste v sodobnem svetu.« Joga, pravi, jo vsak dan sproti 'resetira', da lahko živi 'v trenutku'. Ker se tudi sama že tri leta spoznavam z jogo, ji lahko le pritrdim. Prijatelji, ki me dobro poznajo, pravijo, da sem postala bolj umirjena.
Večina današnjih žensk živi v rdečem polju
Pekošakova ugotavlja, da so današnje ženske »skurjene«, in to že pri dvajsetih. »Čeprav imajo vse, jih nič ne razveseljuje. Nekatere si pomagajo s tabletami, druge posežejo po alkoholu. Obstajajo pa tudi take, ki tako kot jaz začnejo iskati rešitve v sebi.« K njej prihajajo ženske vseh starosti. Po jogi se še družijo in pogovarjajo. »O vsem govorimo, tudi o stvareh, o katerih večina žensk molči. Pri nas padejo maske in se začnejo iskreni pogovori. Danes se toliko govori o enakopravnosti, a so ženske še vedno zapostavljene. Enakopravne so samo na papirju. Ni ga partnerja ali otroka, ki bi ženski predlagal, naj se gre malce spočit. Večina se jih ekstremno prilagaja. Najhujša posledica neposlušanja sebe je bolezen. Ogromno žensk, ko otroci odrastejo, zboli na rodilih, to pa zato, ker ne živijo pravega življenja ženske. Od njih se danes pričakuje, da delujejo kot moški.«
Ko je Monika eni od svojih jogistk predpisala, da mora vsako popoldne za 15 minut leči na kavč, jo je sin prišel vprašat, ali je zbolela. »Veste, kako malo žensk je to sposobno narediti? Večina žensk se toliko razdaja, da zanje ne ostane nič. Pripovedujejo mi, med njimi so tudi izobraženke z zelo dobrimi službami, da se njihovim možem ne zdi primerno, da bi hodile od doma na nekakšne vadbe. Ko smo imeli nedavno jogijski vikend na Bledu, so prišle tudi ženske, ki že 20 let niso bile nikjer same. Si predstavljate, kakšen občutek svobode je bil to zanje, ko so si dovolile iti za tri dni od doma?« Da, prav lahko si predstavljam, saj sem tudi sama pred mnogo leti šla skozi to. Je pa res, tudi o tem se strinjava, da ko se ženska enkrat nauči vzeti si tisto, kar ji pripada, jo ljudje začnejo drugače sprejemati. »Si pa mora spremembo najprej dovoliti. Sprememba je vedno v nas.« Drage dame, res si je težko dovoliti spremembe, a verjemite, se splača!«
Joga na recept
Pekošakova pravi, da imajo današnje ženske pogosto sindrom pridnih punčk ali pa brezjanskih Marij. »Bolj bi se morale zavedati, da so v resnici steber družine. Da so one tiste, ki podpirajo energijo tako svojega partnerja kot tudi otrok. In če ženska izgubi glavo, jo bo tudi moški. Zato morajo ženske paziti na svojo energijo. Ko pri jogi začnemo odpirati pretoke, se začnemo spreminjati.« Ženske uči, kako priti v stik s seboj, saj šele takrat spoznajo, kaj je dobrega v njih, in se lahko začnejo ceniti. »Joga pomaga, da se ne zatikamo več ob enih in istih stvareh, pa naj bodo to partnerski odnosi ali pa odnosi s starši, prijatelji, znanci …«
Za konec poklepetava še o hormonih. Ko so ti na delu, svetuje Pekošakova, je treba še posebej skrbno delati s seboj. Zelo pomembna je tudi pravilna prehrana, zato ona jogo povezuje z ajurvedo. »To sta sestrski vedi, obe sta nastali pred približno 5000 leti. V tradicionalnih šolah joge se vedno poučuje oboje. Ajurvedski pristop k jogi pomeni, da ima vsak tip človeka (doša) predpisano prakso joge, pranajamo (dihalne vaje), mantro in tip meditacije. Ko denimo pride ženska v klimakterij, mora biti joga lahkotna, treba pa je tudi meditirati. Ko smo poskusile že vse, pa nič ne deluje, si vzemimo čas za meditacijo. Ko ženske spoznajo zakonitosti joge, si lahko vsak dan sproti napišejo recept za vaje, ki jih potrebujejo tisti dan.« No, jaz si bom prav gotovo pogosteje predpisala meditacijo.
Prekletstvo popolnih žensk
V današnjih časih, pravi Pekošakova, mora biti vse popolno. Ko je čas za družino, mora ženska takoj zanositi, po porodu pa mora biti takoj v popolni formi. »Bog ne daj, da bi imela kakšno kilo preveč ali da bi imela poporodno depresijo! Tega ni. Če gledate reklame za izdelke za dojenčke, lahko vidite, da so vse mamice mlade, lepe, vitke, naokrog divjajo naličene in v visokih petkah. Pa smo daleč od resnice.« Ko se je sama srečala s poporodno depresijo, je nihče ni pripravil na to. »Če ne bi bila takrat že močno v jogi, ne bi vedela, kako si pomagati. Ne predstavljam si, kako bi danes živela, če ne bi tega takrat popravila. Poznam ženske, ki pravijo, da od poroda naprej nikoli več niso bile v redu.«
Biti ženska je privilegij
»Prebujena ženska ni žrtev, se ne smili sama sebi, temveč deluje. Deluje in se spoznava, se prepoznava, ugotavlja, kaj v resnici želi in kaj je zanjo ženskost. Spoznava, da ima moč za odpuščanje, spremembe in premike. Preneha se jeziti na svet, preneha soditi druge in začne ceniti sebe ter se zavedati svoje veličine. V ljubezni je požrtvovalna, a se ne žrtvuje. Trudi se za tisto, kar se ji zdi pomembno. Zaveda se, da je biti ženska velik privilegij.«
