Ko se nam zdravje v starosti poslabša, se lahko znajdemo v stiski. Ne želimo zapustiti svojega doma, kjer smo preživeli skorajda vse svoje življenje, a hkrati čutimo, da nam stvari uhajajo iz rok. Ali pa to začutijo svojci obolele osebe, ki želijo pomagati, a ne zmorejo več. Svetlana Novak je diplomirana medicinska sestra, ki je to stisko številnih zaznala in se odločila ukrepati.
Zasnovala je koncept integrirane zdravstvene oskrbe na domu, ki ponuja prav to. Ko na dom pride kot zunanja oseba s strokovnim znanjem s področja zdravstvene nege, nekako spet postavi stvari na svoje mesto. Pregleda in oceni stanje, se z vsemi pogovori, rešuje težave, ki se jih da rešiti, in svetuje svojcem in bolniku, kam se še lahko obrnejo in kako najlažje poskrbijo za tisto, kar jim sicer spravlja v obup. Poleg tega zagotovi zdravstveno nego, ki jo oseba potrebuje in se pri svojem delovanju uskladi s svojci in drugimi osebami, ki morda za bolnika skrbijo.
»Zgodi se, da se stanje osebe poslabša in mora v bolnišnico. Ko jo od tam odpustijo domov, pa ne ve, kaj bo. Svojci so v službah in ne morejo pomagati, kot bi želeli, bolnik pa ne more ostati povsem sam.« Tako Svetlana Novak razlaga eno od stisk, ki jo lahko pomaga rešiti Druga asistenca, podjetje, ki ga je zasnovala sama, prav zato, ker je prej delala v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani in je tam pogosto naletela na bolnike, ki so se odhoda domov bali prav iz omenjenih razlogov.
Pomoč zdravstvenega delavca na domu najpogosteje potrebujejo starejši kronični bolniki z različnimi diagnozami, kot sta na primer srčno popuščanje ali sladkorna bolezen, predvsem ko svojci ocenijo, da ne zmorejo več, saj je oskrba postala prezahtevna.
Od oskrbe do pogovora
Ob svojem prvem obisku se najprej z vsemi pogovori, pregleda bolnika in njegovo zdravstveno dokumentacijo, prostor in okoliščine, v katerih živi.
Svetuje, denimo, pri ureditvi najprimernejšega prostora za bolnika, kje je mogoče dobiti oziroma najeti bolniško posteljo in druge medicinske pripomočke ter kako jih pravilno uporabljati.
Poskrbi za organizacijo vse zdravstvene nege, ki jo bolnik potrebuje in pozneje pazljivo spremlja njegovo stanje in spremembe (tudi duševne), poskrbi, da ne prihaja do preležanin in nekaterih sprememb na koži, za pravilno jemanje zdravil ali inzulina, svetuje glede prehrane in lažje prebave in odvajanja ter ravnanja s sondami za hranjenje, katetri in stomami, če jih bolnik ima.
»Dejansko spremljam vse človekove življenjske dejavnosti.« Svetlana Novak poudarja prav pomen takšnega strokovnega pristopa in obravnave človeka v celoti.
S skupnimi močmi, pravilno oskrbo, o kateri pouči vse sodelujoče v negi bolnika, se je že zgodilo, da si je bolnik toliko opomogel, da je lahko spet vstal iz postelje (tudi nauči ga pravilnega vstajanja) vsaj na voziček. »To mu v marsičem povrne dostojanstvo in ga bolj vključi v dogajanje, ko se lahko skupaj z drugimi usede za mizo in se z njim pogovarjamo,« poudarja Svetlana Novak.
Zgodi se, da s starejšim bolnikom svojci v želji, da bi naredili najboljše, delajo kot z otrokom, mu pri prehrani in drugih stvareh kar preveč pomagajo, pozabijo pa na njegove drugačne potrebe, po pogovoru, druženju, ohranjanju vpetosti v druge pomembne življenjske vidike. Gledano z zdravstvenega vidika pa druženje vpliva na ohranjanje njegovih umskih sposobnosti in spomina.
»Prav osama starejšega, ker imajo vsi okoli njega preveč dela in preveč hitijo, je pogosto tista, zaradi katere se vse skupaj zruši.«
Po koncu prvega obiska svetuje določen urnik in organizacijo, v kateri je poskrbljeno za vse, kar bolnik potrebuje – tako zdravstveno nego kot tudi družbo, hkrati pa tudi za določene trenutke miru, ki jih potrebuje tako kot vsak med nami.
Znanje in nadzor
Čeprav določen del skrbi za bolnika na domu lahko pokrijejo tudi patronažne sestre, to pogosto ni dovolj. »Naredijo vse, kar imajo v delovnem nalogu (preveze, oskrba ran). Delajo sicer dobro, a potem gredo in bolnik je spet sam. Pogosto bolnik in njegovi svojci potrebujejo več. Nekoga, ki dogajanje vodi, ima stvari pod nadzorom in ki ga lahko vedno pokličejo, ko se pojavi stiska.«
Del skrbi za bolnikove potrebe prevzemajo tudi različni negovalci, ki jih tako ali drugače poišče družina, pri tem pa vsi morda niso najbolj izobraženi, opozarja Svetlana Novak in morda kdo v dobri veri, da pomaga, dela celo škodo. »Če ima bolnik obvezno povijanje nog, denimo, ne sme z neovitimi nogami niti pod tuš. Nekdo, ki nima zdravstvene izobrazbe, se tega ne zaveda in želi pomagati le, da bi se bolnik dobro počutil in da bi bil umit. Ali pa preprosto niso pozorni na vse, na kar bi morali biti. Ne pogledajo na primer pete pri bolniku s sladkorno boleznijo in podobno.« Težava je tudi, če v stanovanje prihajajo vedno novi ljudje, ki za bolnika skrbijo vsak po svoje, kar zanj in za kakovost njegove oskrbe tudi ni najboljše.
V Drugi asistenci zato skušajo oskrbo bolnika povezati v celoto in jo, kar je najpomembnejše, prinašajo na dom, tako da lahko ta oseba čim dlje ostala v domači oskrbi. Svetlana Novak izpostavi še eno prednost takšne oskrbe. Ker bolnika vse čas opazujejo, lahko s svojo dokumentacijo in podatki pomagajo tudi njegovemu zdravniku (osebnemu zdravniku ali specialistu). »Tako zdravnik dobi pomembne informacije iz prve roke. Svojci so s tem razbremenjeni. Oseba pa se ob takšni oskrbi počuti varno, saj je z njim nekdo, ki ga že pozna in mu zna pomagati.«
Za večjo samostojnost
S tem, ko je za kroničnega bolnika dobro poskrbljeno z zdravstvenega in organizacijskega vidika, to pomeni zanj tudi večji občutek lastne samostojnosti. »Želimo si, da je oseba čim bolj na svojih nogah. Da ne ostaja v postelji, če ni nujno, ampak ga naučimo pravilnega vstajanja. Če se le da, je prav, da tudi sam je. Če mu namreč preveč pomagamo, postaja od nas vse bolj odvisen. Da bi mu omogočili čim večjo samostojnost, lahko svetujemo pri nakupu ali najemu ustreznih pripomočkov, ki morda to olajšajo.«
Poudarja, kako pomembno je za nekoga, ki se morda vrne z bolnišnice po operaciji kolka ali po kakšnem drugem zahtevnem posegu, da se mu življenje čim prej in v čim večji meri vrne na stare tirnice.
Vsi ne pridejo do pomoči
»Mislim, da smo res edini, ki ponujamo to celostno integrirano zdravstveno oskrbo, ki skuša nuditi bolniku vse, kar bi mu nudilo tudi institucionalno varstvo, le da lahko ostane doma,« pravi Svetlana Novak. Žal pa so tovrstne storitve na voljo zgolj ob plačilu, saj jih naš zavarovalniški sistem ne pozna in ne vključuje.
Cena je odvisna od tega, koliko oskrbe bolnik potrebuje. Strokovna ura zdravstvene nege je pri Drugi asistenci 12 evrov, negovalne storitve so pol cenejše. To lahko, če oseba potrebuje obiske po večkrat na dan, na mesečni ravni nanese kar nekaj. »Vložek je res večji, tako časovni kot tudi finančni, a gledati moramo tudi na to, da s tem nekomu omogočimo, da ostane doma, kar je želja številnih starejših ljudi.« Res pa si le nekateri to lahko privoščijo, medtem ko si drugi ne morejo.
Pogosto se lahko stanje tako oskrbovane osebe sčasoma precej uredi, oseba sama in svojci se naučijo marsikaj izvajati sami, tako da obiski medicinske sestre lahko postanejo redkejši. Nekateri jih ob vzpostavljeni rutini potrebujejo celo samo enkrat na teden, da tedaj pregledajo in uredijo vsaj najosnovnejše stvari.
Vsak se znajde po svoje
Še težje pridejo do pomoči tisti zunaj Ljubljane. »Mi sicer želimo svojo pomoč razširiti, a za zdaj smo večinoma omejeni na Ljubljano. Le izjemoma pridemo tudi drugam. Če kdo pokliče iz drugih koncev Slovenije, mu skušamo pomagati vsaj z informacijami, kam se še lahko obrne, če jim na primer pripada pomoč patronažne sestre ali pa endostomalnega terapevta. Za določene stvari marsikdo niti ne ve, da jih lahko dobi in kje.«
Svetlana Novak meni, da bi morali zdravstveno oskrbo na domu urediti na sistemski ravni, da bi tako ljudem to celostno storitev, ki jim omogoča ostati doma, vsaj delno pokrilo zavarovanje in da bi bila dostopna širšemu krogu ljudi. »Ponekod v tujini, že v sosednji Avstriji, je to boljše urejeno. Tam poznajo celo medicinske sestre, ki so lahko na domu prisotne 24 ur na dan.«
Svetlana Novak pa je ob vpisovanju v register izvajalcev zdravstvene nege in pridobivanju licence za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti in zdravstvene nege na domu v Sloveniji naletela na kar nekaj začudenih pogledov. Ampak odločena je, da je to prava pot in prepričana, da bo v družbi, kjer je vse več starejših, takšno oskrbo potrebovalo vse več ljudi.
