Staranje ali s tujko senescenca je biološki proces, ki se odraža kot postopno slabšanje fizioloških funkcij organizma, kar pa počasi zmanjšuje sposobnost vzdrževanja ravnovesja v telesu in s tem povečuje občutljivost na spremembe. Pravzaprav gre za kompleksen, še ne povsem razumljen splet pojavov, ki se pri nekaterih poznajo bolj, pri drugih manj. Splet pojavov, ki vpliva na slednje, pa je povezan z delovanjem in vplivanjem na organizem v odrasli dobi.
Če so ljudje v 18. stoletju živeli povprečno le do 50. leta, se je življenjska doba v 20. stoletju podaljšala za 20 let.
Kljub vsemu, kar preberemo o vedno bolj škodljivem načinu življenja – neprestani izpostavljenosti stresu in vse manj naravni prehrani –, pa nam je uspelo življenjsko dobo prebivalstva prav lepo podaljšati. Deloma z boljšimi in stabilnejšimi življenjskimi razmerami, deloma pa z višanjem standarda prebivalstva. Če so ljudje v 18. stoletju živeli povprečno le do 50. leta, se je življenjska doba v 20. stoletju podaljšala za 20 let. Daljša življenjska doba ob tem seveda zahteva tudi učinkovite ukrepe proti procesom staranja, in to dovolj zgodaj, torej že od mladosti naprej. Pomembno si je urediti primeren življenjski slog, ki naj temelji na spremembah, aktivnostih, zdravi prehrani, vsestranski zmogljivosti, z vajami za izboljšanje koncentracije in pomnjenja, s čimer pa je smiselno začeti že vsaj pri dvajsetih do tridesetih letih.
