Da ji je lepo in da se kljub visoki starosti in hudi redki bolezni, sistemski sklerozi ali sklerodermi, ki je avtoimunska in prizadene vezivo v koži, da postane trdo in sklerotično, nikoli ne pritožuje. Še vedno je ustvarjalna in zelo aktivna, dolgčas je zanjo le beseda, ki nikoli ne postane meso. Nisem pa si mislila, da ima gospa še »postransko« službo. Na koncu pogovora sem jo vprašala, ali dela kot tiskovna predstavnica Doma starejših občanov Fužine iz Ljubljane. Gospa, ki živi v tem domu nekaj več kot leto in pol, namreč ne more prehvaliti bivanja v njem. »Jaz sem tako zadovoljna, vsem bi priporočala, da gredo v dom. Vam dam pa en nasvet: v dom pojdite, ko ste še pri močeh, ne šele takrat, ko vas je treba že prinesti!«
Mimi je drobna in čedna gospa, ki si pri hoji pomaga s palico. Njena hoja nič ne kaže na to, da bi jo kaj bolelo. Imate izrabljen kolk, sem jo vprašala. »Ne, ne, palica je bolj lepotni pripomoček, z njo se počutim malce bolj varno,« mi je povedala med smehom. Peljala me je v domski atrij, ki je obsijan s soncem, tam so tudi mizice in stoli, kjer lahko v miru in na sončku popiješ kavico. Fužinska kavica slovi kot izjemno dobra daleč naokoli, so mi povedali stanovalci doma, Mimi pa me je opozorila na mamo kosovko, ki vali jajca v gnezdu, ki si ga je spletla tukaj. Vsi obiskovalci domskega atrija nestrpno čakajo, kdaj se bodo izvalili mladi kosi.
Kmetje so imeli vse, samo denarja ne
Mimi sem povedala, da je razlog našega obiska njeno otroško veselje do življenja, pravzaprav do točno takega življenja, kot ga živi. »Jaz pa res nisem nič posebnega, no, morda v tem, da je meni v domu tako lepo,« je začela svojo pripoved. Obljubila sem ji, da se bova o domu še pogovarjali, še prej pa bi rada izvedela kaj o njenem življenju. Odraščala je v Lazah na Planinskem polju, blizu Postojne. »Mladost sem preživljala med vojno in po njej. Bilo je lepo, zato ker sem bila mlada, življenje pa je bilo težko. Naša družina, oče, mama, brat in jaz, je bila delavska, živeli pa smo v kmečkem okolju. Kmetje so nas gledali postrani, češ, poglej jih, tile pa imajo denar! Saj veste, kmetje so imeli vse razen denarja. Denarja pa je bilo tudi pri naši hiši zelo malo in živeli smo skromno, tako kot je tisti čas živela velika večina ljudi,« se je ozrla na svojo mladost Mimi. Po zaključku administrativne šole se je kmalu zaposlila in delala, kot je sama rekla, malo tukaj in malo tam. Ja, takrat še ni bilo nobenih težav z zaposlitvami. Čisto drugačni časi so bili.
Feliks, trije otroci in njunih 52 skupnih let
K mladosti po navadi sodi tudi zaljubljenost. Mimi ni bila nobena izjema. Tam okoli dvajsetih ji je srce začelo hitreje biti ob pogledu na Feliksa. Poznala ga je vse svoje življenje, saj sta »skupaj gor rasla«, kot rečemo. Bila sta razposajena otroka in kasneje najstnika, sovaščana, in nič več. »Na pragu zrelosti pa so preskočile iskrice, pri njemu in meni, sploh ne vem, kako to.« Pa saj tega tudi ni treba vedeti, draga Mimi! Ko je bilo njej 22 in njemu 25 let, sta se poročila. Kmalu sta dobila otroke, »v enem letu dva, januarja in decembra, potem pa čez leto in pol še enega.« Zaradi majhnih otrok je ostala doma do njihovega odhoda v šolo. Ker je bil mož zaposlen v Tomosu, je družina živela v Kopru 15 let. Včasih je veljalo, da je treba službo menjati, da se kaj novega naučiš in se ne zasitiš vedno enih in istih »frisov«. Tega se je držal tudi Mimin mož in si našel službo v Novem mestu, v Revozu, tam se je zaposlila tudi Mimi. V Novem mestu sta delala vse do upokojitve in se kot upokojenca preselila nazaj domov v Mimino rojstno hišo v Laze. Hišo sta, tudi zaradi prigovarjanja že odraslih otrok, sklenila obnoviti. Tega sta se lotila čisto po slovensko – iz skromne hiške je na koncu nastala velika hiša. »Midva sama tega ne bi zmogla, vsi otroci so izdatno pomagali,« ni mogla prehvaliti svojih potomcev. In potem se je zgodilo, kar se rado zgodi: ko je napočil čas za uživanje, je Feliks zbolel, v štirih mesecih ga je vzel rak na pljučih. Od tega je zdaj že deset let. Zanimalo me je, kako je biti poročen 52 let. »Takole vam bom povedala, draga gospa, nič ne bom lagala – ni bilo vedno z rožicami postlano, bili so tudi težki časi. Vem pa, da smo včasih znali bolj potrpeti, predvsem ženske. Nismo se za vsako figo ločevali. Kaj pa vem, morda je bila ta večja ženska potrpežljivost posledica okoliščin, v katerih smo odraščale, saj veste, vojna pa pomanjkanje. Ampak meni ni nič žal, na koncu se je vse izravnalo in z mojim Feliksom sva se imela lepo.« Ob taki modrosti sem kar utihnila.
Ljubljana, huda bolezen in odhod v dom
Čas po moževi smrti je opisovala zelo stvarno, brez kakšnega posebnega stokanja. Takrat je zbolela tudi na ledvicah, tri mesece je hodila na dializo, potem pa se ji je stanje izboljšalo. Ampak dializa še ni bilo tisto najhujše, zbolela je še za sistemsko sklerozo, redko avtoimunsko boleznijo vezivnega tkiva, katere vzrok je nepoznan. Pojavlja se v različnih oblikah, vedno pa je eden glavnih znakov trda koža. Razjede na prstih so pogost in resen zaplet pri bolnikih s sistemsko sklerozo. Lahko so zelo boleče in hkrati močno okrnijo funkcionalnost roke ter posledično slabšajo kakovost življenja bolnikov. Bolezen lahko privede tudi do amputacije prstov. Mimi mi o tej svoji bolezni ni razlagala veliko, mimogrede je pokazala zatrdele prste, zaradi katerih skorajda ne more več pisati, in je bila debata zaključena. Ja, Mimi res ne mara stokati.
Hiša v domačih Lazah je za Mimi postala prevelika, življenje v njej pa zaradi oddaljenosti trgovine in zdravnikov prenaporno. Z obema rokama je sprejela predlog otrok, naj se preseli v novo stanovanje v Ljubljano. To je tudi naredila, v hišo pa so se vselili vnuki. Osem let je tako preživela v Ljubljani. Počasi se je starala (samo telo, njen um je še vedno popolnoma neokrnjen!), začelo jo je zdelovati 17 stopnic, ki jih je morala premagati, da je prišla do stanovanja, v glavi pa ji je vse večkrat odzvanjal materin stavek, ki ga je večkrat izrekla, ko jo je Mimi obiskovala v domu za starejše, kjer je preživljala svoje zadnje dneve: »Mimi, v dom za starejše pojdi takrat, ko boš še čisto pri moči, ne dovoli, da te bodo tja prinesli!« Mimi se je zgodilo, da je doma padla. »To je bil znak, da moram nekaj narediti, saj svojih otrok nisem želela obremenjevati. Že nekaj let sem imela v domu na Fužinah prošnjo za sprejem. In ko se je pokazala prva priložnost, sem z veseljem odšla v dom. To je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju,« je zatrdila.
Francka, ples in koline
Prve tri mesece v domu je opisala kot privajanje. Najbolj je bila presenečena nad tem, koliko stvari se tam dogaja. Na začetku je živela v štiriposteljni sobi, kmalu se je preselila v dvoposteljno, njena sostanovalka pa je postala Francka, gospa, ki šteje častitljivih 95 let. »Midve s Francko prav lepo voziva skupaj. Nobena od naju ni opravljiva in zato druge v najinih pogovorih pustiva pri miru in jih ne obirava, ne pritožujeva se, govoriva samo tisto, kar je pomembno za najino sobivanje, za drugo pa pravzaprav ne izgubljava besed. In funkcionira. Ne bi si mogla želeti boljše sostanovalke. Zaradi tega tudi prav nič ne pogrešam sobe, v kateri bi bila sama,« se je razgovorila Mimi. Povedala je, da je v domu življenje lepo. »Glejte, vse imamo, za nič nam ni treba skrbeti. Res se najdejo tudi taki, ki se neprestano pritožujejo. Ampak mislim, da so že po naravi prepričani, da je ta svet nastal zaradi njih, da se mora vse vrteti okoli njih! Joj, kako si eni izmišljujejo, nič jim ni po volji! Kadar jih poslušam, se večkrat vprašam, kako so ti ljudje živeli doma. Se spomnim dogodka, o katerem mi je pripovedovala moja mama, Fani ji je bilo ime, na koncu je živela v domu starejših na Vrhniki. Tudi tam so živeli te vrste ljudje, največkrat so se pritoževali čez hrano. Nekega dne je imela mama Fani tega dovolj in je kar sredi kosila vstala in nadrla tiste, ki niso bili zadovoljni, z besedami, kako da vas ni sram, kakšne vendar klatite, dvakrat na dan dobite meso, hrana, da bi jo angelčki jedli, vi pa kar naprej nekaj godrnjate! Osebje v kuhinji jo je slišalo, vsi so prišli ven in ji zaploskali. No, mogoče sem jaz malo po moji mami Fani,« je z ljubeznijo v glasu tiho rekla Mimi.
Po njenih besedah v okolju doma ni nič pomembno, kaj si delal v aktivnem življenju. Tukaj merijo »vrednost« človeka po tem, koliko ima obiskov, koliko se domači zanimajo zanj. In Mimi je tukaj »bogata«, saj jo njena družina redno in z veseljem obiskuje, obiskujejo pa jo tudi prijatelji. »Moj čas v domu je v resnici zelo izpolnjen. Vi ne veste, koliko stvari se tukaj dogaja – samo tjale na hodnik poglejte, vsak teden imamo drugo razstavo, imamo redne prireditve, obiskujejo nas domače in tuje folklorne skupine, imamo pevski zbor, v katerem pojem tudi sama. Sami organiziramo tudi kakšen dogodek, nazadnje sem sodelovala pri dnevu Bele krajine; joj, kako smo plesali! Redno imamo pustovanje, pa martinovanje, gremo na trgatev, vse to organizirajo naši terapevti. Imamo tudi čisto prave koline, gremo po prašiča, delamo svoje salame. Ličkamo tudi koruzo. Da o telovadbi, miselnih vajah za spomin in podobnem sploh ne govorimo. Redno prirejamo tudi dobrodošlico novim stanovalcem našega doma. Takrat se zbere vsa bivalna enota, tista, v kateri bo novi stanovalec nastanjen, on se predstavi nam, mi vsi pa njemu, približno dvajset ljudi je v eni bivalni enoti, da človek vidi, s kom bo živel!« Mimi se kar ni mogla ustaviti, pela je hvalnico zaposlenim, ko je prišla do direktorice, Bojanke Genorio, jo je pa kar malo zaneslo: »Ona je pa … Saj vam sploh ne morem opisati, kaj ona je. To je duša doma, ona z nami čuti, ona je res srce tega doma!«
Gospa, ki svojim telesnim tegobam ne namenja prevelike pozornosti, je povedala, da se nimajo vsi tako lepo kot ona. »Tistim, ki so bili v življenju razvajeni, tudi v domu ni lepo. Njim pravzaprav nikoli ne bo lepo in meni je žal zanje. Jaz se v tem okolju počutim varno. Počutim se tudi ljubljeno, za kar poskrbi moja družina, ki sem ji globoko hvaležna za to. Rada živim, čeprav vem, da bo konec, saj življenje vedno spremlja tudi smrt. In smrti me ni niti najmanj strah. Ob teh mislih pa se spet spomnim svoje mame, ki je vedno govorila: Bog mi daj dolgo živet, pa hitro umret!«
To je Mimina zgodba, na prvi pogled majhna in drobna, a hkrati tako velika. Njena veličina je v ljubezni, ki jo Mimi nesebično deli okoli. Tudi mami kosovki, ki je spet preletela domski atrij.
