Že od nekdaj je imela danes 57-letna Marija Hrvatin zelo pestro življenje. Gojila je številne konjičke, zadnja leta pa se najraje posveča kulturnemu udejstvovanju, sodeluje pri lokalnem mediju in ozavešča ljudi o raku. Pohvali se lahko s številčno družino, ima pet otrok in prav toliko vnukov. Z možem Fabijanom in najmlajšim sinom živi na Libni pri Krškem.
»Ko sem se odzvala Programu Svit, kamor sem poslala vzorčke blata, me je čez nekaj dni v pismu čakal pozitiven izvid. Poklicala sem na klicni center, kjer so mi razložili, da gotovo ne gre za pomoto, ter mi predlagali, da me naročijo na kolonoskopijo, kar se je v naslednjih nekaj dneh tudi zgodilo,« se spominja Marija. Pregled pa ni bil uspešen, zdravnik ji je poskušal razložiti, da je tumorska tvorba v njenem črevesju maligna. Vzorčki so bili poslani na slovenski register raka in izvidi so bili ponovno pozitivni. Tako je začela dojemati, da ima raka …
Konec življenja?
»Ob prvi diagnozi sem obsedela v čakalnici in se začela spraševati, ali se mi v 55. letu starosti izteka življenje. Počutila sem se tako nemočno, ko sem gledala moža, pred očmi pa so se mi začele odvijati podobe mojih otrok, vnukov, prijateljev. Zazdelo se mi je, da sem v nekem drugem svetu in da se vse to ne dogaja meni.«
»Ko sem izvedela, da imam raka, sem se prestrašila, da se je moje življenje končalo.«
V bolnišnici so jo obdržali štiri dni, da so naredili vse preiskave, ki naj bi bile potrebne za čim hitrejši operativni poseg. Kot pravi, je zbrala vso moč in energijo, ostala psihično močna in že čez nekaj dni se je znašla na operacijski mizi.
»Operacijo sem dobro prestala, kirurginja mi je odrezala 12 centimetrov črevesa in odstranila tudi 17 bezgavk, kar je bilo poslano na pregled,« je povedala Hrvatinova.
Potem pa se je zgodil najlepši dan v njenem življenju. Izvid je bil negativen, rak se ni razširil zunaj črevesja, poseg je bil uspešen, tako se je zdravniški konzilij odločil, da ne bo potrebno nadaljnje zdravljenje, kar je potrdil tudi onkolog.
»Svet se mi je sesul 1. julija 2013, ko sem zvedela za diagnozo rak. Po pravljičnem zaključku, kakor sama imenujem razplet, ki je sledil, me je čakalo dolgo okrevanje. A bila sem živa, to pa je bilo najpomembnejše,« pripoveduje Hrvatinova.
Svitova ambasadorka
Danes je Marija Svitova ambasadorka in svoje poslanstvo opravlja zelo resno. Ozavešča ljudi, preko svoje zgodbe jim želi sporočiti, kako pomembno je, da se odzovejo na vabilo, kot ga pošilja program Svit, in da privolijo v testiranje. Če je bolezen odkrita pravočasno, je zdravljenje največkrat tudi uspešno. Tega se danes Marija še kako dobro zaveda:
»Zaposlenim v Svitu sem se želela zahvaliti, saj sem vedela, da me je rešila le njihova vztrajnost. Napisala sem jim pismo, kjer sem zapisala svojo travmo petindvajsetih dni, ko sem bila na robu življenja in sem se ponovno rodila. Povabili so me k sodelovanju, da bi s svojo življenjsko zgodbo pomagala k višji odzivnosti v Programu Svit.«
Avtorica o svojem knjižnem prvencu Knjiga Diagnoza, ko zastane dih ima zelo močno nalogo, z njo želi avtorica vliti upanje v različnih življenjskih situacijah, ko se zalomi vse v življenju, in preko nje sporoča, kot zaključuje z zadnjim stavkom: »Ko se svet začne obračati narobe, ne obupam; z vso svojo močjo ga sukam toliko časa, da se ponovno naravna po mojih željah.«
Marija je pred kratkim izdala tudi knjigo z naslovom Diagnoza, ko zastane dih. »Srečati se s svojo smrtjo je bridka izkušnja. Potrebovala sem pogovor s samo seboj, zato sem se odločila za pisalno terapijo. Tako je knjiga, ki sem jo poimenovala Diagnoza, ko zastane dih, simbolično razdeljena na 13 poglavij. Med vsebino so tako moje zgodbe kot tudi osebne izpovedi mojih najbližjih, prijateljev, pa tudi nekaj drugih oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak, dodala sem svoja sporočila ter poglede na življenjske situacije. Knjiga je barvna in opremljena tudi s fotografijami mavric različnih fotografov, ki so jih pospremili s svojim razmišljanjem.«
Ženska akcije
»Sem ženska akcije in s težavo sem si dopovedala, da je nastopil čas, ko se moram v celoti postaviti na prvo mesto in se ustaviti, da je treba med vsemi dnevnimi aktivnostmi le dihati in zajemati drobne radosti, ki jih ponuja dan,« je povedala. Rada dela veliko stvari, predvsem pa se je morala ozavestiti, da mora paziti na prehrano, na imunski sistem, saj je postala občutljiva, kar prej ni bila.
»Še vedno pa nadvse uživam v kulturnih aktivnostih, rada berem, se družim na sproščenih klepetih in za prijatelje vedno najdem čas. Vse, kar počnem, počnem iz duše in za dušo. Pri srcu so mi druženje s pozitivnimi in meni dragimi osebami, odkrivanje slovenskih naravnih biserov pa tudi vse aktivnosti, ki me vodijo v naravo. Sem vključujem sprehode, nabiranje zdravilnih zelišč in gozdnih sadežev, rada vrtnarim, se pogovarjam s svojimi hišnimi rožicami, kakor z domačimi živalmi.«
Predvsem pa želi ohraniti dobršno mero optimizma in nasmejanih pogledov, saj vsak dan znova ugotavlja, da je lepo živeti.
