Ko se enkrat človek okuži z virusom zika, je imun, virus pa se ne prenaša s človeka na človeka. Treba je vedeti, da se vsaka tretja oseba, ki potuje v tropske kraje, vrne z boleznijo.
Vse to ni nič novega. Bolj bi nas moralo skrbeti, da ta isti komar prenaša veliko nevarnejše viruse, kot so rumena mrzlica, denga, čikungunja. Zaradi malarije še vedno umre na milijone otrok, pa se nihče ne zgane, opozarja biolog dr. Boris Kolar.
KOMARJI SO VEČNA NADLOGA
Komar ščitar, s katerim se v Braziliji po besedah tamkajšnjega ministra za zdravje borijo že 30 let in jim ga še ni uspelo iztrebiti, je zelo pogosta vrsta komarja, ki živi v tropih: v Afriki, Avstraliji, Južni Ameriki. »To je majčken komar, prenašalec ne samo tega virusa, ampak še veliko bolj problematičnih. Da bi ga iztrebili, je nemogoče. Mi žuželk ne bomo iztrebili. Ta živalska vrsta ima zelo kratek življenjski cikel, od deset do 20 dni, kri sesajo samo samičke – tako se hranijo pri okuženem človeku in nato prenesejo virus na drugo osebo. Ta vrsta komarja živi v neposredni bližini človekovih bivališč (v radiju okoli 400 metrov), za razmnoževanje pa potrebuje zgolj kakšen deciliter vode – dovolj je na primer voda v vazi. Legla komarjev so tudi v opuščenih gumah, kjer voda težko izhlapi, prav tako v predelih s slabo higieno in slabšo komunalno urejenostjo,« pojasnjuje Kolar, ki se mu razširjanje strahu pri nas ne zdi potrebno.
Po njegovem mnenju pri nas ni nevarnosti, saj so temperature takšne, da komar ne bi preživel. »Ne vemo pa, kaj se bo v prihodnosti zgodilo zaradi podnebnih sprememb. Zdaj v zimskem času zagotovo ni strahu.«
REŠITEV: STERILNI KOMARJI
Iz Brazilije in nekaterih drugih držav Južne Amerike prihajajo posnetki ustreznih služb v zaščitnih oblekah, tudi vojska je na delu. Vse to Kolarja zelo čudi oziroma se mu zdi, da je to zgolj manifestacija moči oziroma aktivnosti organov, češ poglejte, vse je pod nadzorom, izvajamo ukrepe.
S kakšnimi strupi zaprašujejo in zatirajo komarje, našemu sogovorniku ni znano, iz zgodovine pa se lahko na primeru zloglasnega insekticida DDT-ja, ki so ga zaradi precej pogoste malarije uporabljali v Makedoniji in ostalih predelih južnega Balkana, naučimo o neučinkovitosti takšnega zatiranja in katastrofalnih posledicah. Sledi tega insekticida lahko še vedno izmerimo v makedonskih jezerih.
Druga metoda, s katero se spopadajo s komarji, je uvoz naravnih sovražnikov, kot so ribice gambuzije. Vendar se je pri tem izkazalo, da so na tak način odprli vrata agresivnim tujerodnim vrstam, ki povzročajo škodo v naravi.
Tretja metoda zatiranja komarjev je takšna, da spuščajo med komarje take, ki so genetsko modificirani. Takšni samčki so sterilni in po parjenju s samicami ni potomcev. Ta metoda je precej uspešna, verjetno pa tudi najdražja.
Najcenejši ukrep je gotovo preventiva: nadzor obolelih in oskrba z zaščito (komarniki, mreže za spanje, repelenti) za vse prebivalce revnih predelov v ogroženih deželah.
HALO, BRAZILIJA
Pogovarjali smo se tudi s Slovenko, ki dela in živi v Braziliji, in potrdila je, da je virus zika tam res velika, predvsem medijska tema. Nenehno se slišijo opozorila vlade po radiu, celo na avtobusnih postajah in veleplakatih so. Vedeti je treba, da sploh revnejši sloji prebivalstva v Braziliji bolj slabo berejo in ne sledijo medijem, razlaga naša sogovornica. »Toda zika v resnici ni preveč spremenila življenja tukaj. Vse poteka po ustaljenih tirnicah, mene osebno zike sploh ni strah, uporabljamo repelente, pa je. V Braziliji je namreč toliko hujših stvari, zaradi katerih bi se lahko počutila ogrožena – promet, povečanje kriminala in nasilja. Slednje je verjetno posledica trenutno res kriznih gospodarsko-političnih razmer. Toda nima se smisla toliko razburjati, normalno živimo in upamo na najboljše. Brazilija ima kljub naštetemu še vedno veliko več plusov.«
BREZ PANIKE
Da ne smemo biti panični, zgolj pozorni, razmišljajo tudi britanski strokovnjaki za tropsko medicino in epidemiologi. »Gre za blag virus, ki se ne prenaša s človeka na človeka, temveč zgolj s komarjim pikom.« Ko se omenja prenos virusa prek semenske tekočine, je treba pojasniti, da je tak primer zgolj eden in še ta po navedbah panameriške zdravstvene organizacije ni bil potrjen. Eventualno bi lahko prišlo do prenosa virusa preko krvi, vendar če je transfuzija ali doniranje krvi opravljeno po vseh pravilih, do takih okužb ne more priti.
