Po mnenju Jelke Mlakar, ki je pooblaščenka za varnost pacientov, zaposlenih in drugih v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana je pritožb kljub temu, da njihovo število v zadnjih letih narašča, premalo.
Tako se sprašuje, ali je to posledica tega, da se rešujejo neposredno v bolnišnici oz. ambulanti, kjer se sporni dogodek zgodi, ali pa se bolniki še vedno ne pritožujejo. Zato meni, da so državljani še vedno premalo ozaveščeni o svojih pravicah in kakšne so pritožbene možnosti.
Po izkušnjah zastopnice pacientovih pravic v Ljubljani Duše Hlade Zore se nesporazumi redko, skorajda nikoli ne rešijo neposredno v ambulanti oz. bolnišnici, saj so tedaj vsi vpleteni razburjeni in komunikacija ne steče.
Tako se bolniki velikokrat zatečejo k zastopnikom pacientovih pravic, ki jih je po državi 12 in so denimo v letu 2013 obravnavali 6703 pritožb oz. pobud bolnikov. Večino jih zastopniki rešijo neformalno, že v pisarni s pogovorom z bolnikom, kjer ugotovijo, da pritožba sploh ni potrebna.
Tudi Hlade Zoretova ugotavlja, da se večina bolnikov na zastopnika obrača pravzaprav zaradi pomanjkanja informacij.
Bolniki v zdravstvenem sistemu pričakujejo predvsem prijazno zdravstveno osebje, skrb za zasebnost, dostopnost do zdravstvenih storitev ter prijetno in čisto okolje. Ker se največji odstotek pritožb nanaša na pomanjkanje spoštljivosti oz. ustrezne komunikacije, je Hlade Zoretova poudarila, da dobra komunikacija nič ne stane, pač pa bi zadostovali že samo napotki, kako se je treba obnašati z ljudmi oz. bolniki.
Če je pritožba zaradi neustreznega odnosa, se je na to treba k zastopniku pritožiti v 15 dneh. Če gre pa za pritožbo na oskrbo, pa se mora bolnik pritožiti v 30 dneh po končani oskrbi. Ti roki so po mnenju Hlade Zoretove prekratki in bi jih bilo treba podaljšati.
