Drakantiozo so poznali že v starem Egiptu, saj so jo odkrili v mumijah. V 18. stoletju (1758) jo je prvi opisal Carl Linnaeus pri okuženih trgovcih, ki so potovali vzdolž Gvinejskega zaliva. Tako je tega zajedavca poimenoval »gvinejska glista«. Prevod njegovega latinskega imena dobesedno pomeni: mali zmaj iz Medine, saj je bila incidenca okužb v tem mestu nekdaj zelo visoka. Zajedavec je še vedno razširjen predvsem v ekvatorialni Afriki, v dolini Nila, Arabiji, Aziji in celo v Indiji. Leta 1985 je bilo po svetu registriranih kar 3,4 milijona primerov.
Razvojni krog
Samica je običajno dolga okoli 40 centimetrov, lahko pa zraste do dolžine enega metra. Samci merijo največ tri centimetre; po oploditvi samice pa odmrejo. Brez vmesnih gostiteljev ličinke niso nevarne. Šele v prebavnem traktu ceponožnih rakcev iz rodu Cyclops postanejo invazivne. Ljudje in živali zbolijo, ko pijejo okuženo vodo. V njihovih prebavilih začnejo ličinke odraščati in se širiti v organe, kar traja eno leto. V tej fazi gostitelji nimajo težav. Samica odlaga ličinke samo v zunanje okolje, zato samice prilezejo v podkožje na rokah in nogah, tam, kjer je velika verjetnost stika z vodo. Tik pod kožo nastane pekoč mehur, ki v stiku z vodo poči. Iz njega se v trenutku sprosti tudi do 20 milijonov ličink in krog je tako sklenjen. Med sproščanjem ličink samica pogine. Samice povzročajo lokalno vnetje, vročino in astmi podobne napade. Če na primer glista razvija ličinke v beločnici, lahko povzroči slepoto, v sklepih artritis, v hrbtenjači pa paralizo. Zdravljenje izvajajo z ustreznimi zdravili in antibiotiki, najuspešnejše pa je, ko zajedavca izvlečejo iz kože. Okužbo preprečujejo s prekuhavanjem vode in uničevanjem rakcev z insekticidi.
Izkoreninjene
Medicinska stroka sporoča, da bo gvinejski črv kmalu izkoreninjen. Največ zaslug ima Carterjeva dobrodelna družba, ki gmotno podpira prizadevanja za premagovanje te nevarne bolezni. Če je bila pred 30 leti bolezen razširjena v več kot 20 afriških državah, so lansko leto tega zajedavca zasledili samo še v Maliju, Čadu, Etiopiji in Južnem Sudanu. Svetovna zdravstvena organizacija neko nalezljivo bolezen dokončno razglasi za izkoreninjeno šele, ko po preteku enega leta ni novih primerov okužbe. To pričakujejo najpozneje leta 2017.