Te kemikalije iz embalaže prehajajo v hrano in nas počasi zastrupljajo. Posledice za zdravje, ki še zdaleč niso zanemarljive, se pokažejo šele z leti. Se razlog za raka, hormonsko neravnovesje in vedno več kroničnih bolezni skriva v embalaži?
Morda je v embalaži še veliko več kot 6000 nevarnih kemikalij. Februarja letos so v znanstveni reviji Journal of Epidemiology and Community Health objavili članek, v katerem je Jane Muncke s še nekaterimi strokovnjaki, soavtorji članka, razkrila, da je v embalaži za hrano 4000 kemikalij, ki lahko dolgoročno resno škodijo našemu zdravju. Ko smo jo povprašali po tem podatku, je odgovorila, da pravzaprav ni znano, koliko kemikalij je dejansko v embalaži za hrano. Število se namreč iz dneva v dan viša. »Za zdaj je znano, da se pri proizvodnji embalaže za živila ter materialov, ki prihajajo v stik z živili, uporablja več kot 6000 kemikalij. Proizvajalci jih uporabljajo povsod, pri predelavi, shranjevanju, tudi pri izdelavi servisa in posode, v kateri si hrano pripravljamo (krožniki, skodelice, posoda za kuhanje …). O 4000 kemikalijah smo govorili pred pol leta, danes vemo, da jih je 6000 ali še več.«
Vse vendarle niso nevarne za človeka. Ob tem je omenila študijo, ki so jo opravili nedavno. V njej so primerjali seznam nevarnih kemikalij s kemikalijami, ki vzbujajo skrb, ter preverjali, katere se uporabljajo pri proizvodnji embalaže za živila. Sto petinsedemdeset kemikalij je bilo na obeh seznamih, kar pomeni, da je v pakiranjih hrane najmanj 175 kemikalij, za katere so znanstveniki neizpodbitno dokazali, da so toksikološko nevarne za zdravje. »Zavedati se moramo, da vseh 6000 odkritih kemikalij, ki se uporabljajo pri proizvodnji embalaže za hrano, še ni bilo temeljito testiranih. Natančna testiranja in podatke najdemo le za približno 25 odstotkov kemikalij. Vse skrb vzbujajoče kemikalije tudi niso direktno nevarne za ljudi. Da bi lahko povedali kaj več o tem, bi bila potrebna dodatna testiranja. Ta so nujna, če želimo odpraviti trenutne vrzeli v znanju.«
Nekaj najškodljivejših. Medtem ko so za ugotavljanje učinkov nekaterih kemikalij potrebni čas in še precej znanstvenih raziskav, o drugih vemo, da nam ne prinašajo nič dobrega. Med takšne spadata bisfenol A (BPA) in bisfenol S (BPS). »BPA je najbolj znana kemikalija, ki jo uporabljajo v notranjih oblogah embalaže (pločevink) za hrano in pijačo ter pri izdelavi plastičnih otroških stekleničk. Gre za dobro raziskanega, endokrinega motilca hormonov (EDC), ki vpliva na hormonsko delovanje. BPA povezujejo s sladkorno boleznijo, debelostjo, rakom dojke, boleznimi srca in agresivnim vedenjem otrok (deklic). Omenjeni kemikaliji bi se morali izogniti vsi, še posebej pa nosečnice in novorojenčki do drugega leta. Podobno velja za BPS, ki ga prav tako najdemo v stekleničkah in oblogah konzerv, v katerih trgovci prodajajo živila. Kemikalija je sicer nekoliko manj raziskana, a so opravljene raziskave kljub temu jasno pokazale, da gre tudi v tem primeru za endokrinega hormonskega motilca. Učinki nonifenola na ljudi so slabše raziskani, vemo pa, da kemikalija pri moških ribah povzroča rast jajčnih celic, kar naj bi se sicer, jasno, dogajalo le pri ribah ženskega spola. Nonifenol je v embalaži za mleko (tetrapakih in drugi kartonski embalaži) ter v notranji oblogi plastenk za pijačo. Absolutno bi se morali izogibati polifluoriranim kemikalijam, med katere spada perfluorooktanska kislina (PFOA). Te se uporablja pri neprijemajočih se premazih za papir (kozarčki, ki jih dobimo v kavarnah in drugod, da lahko kavo vzamemo na pot) in pri ponvah (teflonski premaz na posodi). Zanje je značilno, da dolgo ostanejo na izdelku, tudi če ga pogosto uporabljamo in pomivamo. V človeškem telesu ostanejo več let, znanstveniki jih povezujejo z rakom, debelostjo in okvaro imunskega sistema.« Če bi želeli predstaviti vse kemikalije in njihove učinke, bi bila vsa revija premalo. Jane Muncke nam je zato omenila še tri izredno problematične kemikalije, antimon, ftalate in polistireno plastiko. »Čeprav so učinki polistirene plastike na ljudi še nejasni, je dobro znano, da je takšna plastika narejena iz rakotvornega stirena. Ftalati so klasična mehčala, ki vsebujejo nekaj hormonsko aktivnih kemikalij (DEHP, DBP itd.), za katere je bilo ugotovljeno, da prehajajo iz polietilen tereftalata (PET), ki je v plastiki. PET-industrija sicer trdi, da teh kemikalij ne uporablja, vendar so te lahko tudi reakcija stranskih proizvodov. Niso samo v plastiki, najdemo jih še v parfumih in drugih potrošniških izdelkih. Povezujejo jih z debelostjo in zdravstvenimi težavami moških reproduktivnih organov (upadlo število spermijev, rak na modih). Antimon, še ena sporna kemikalija, vzbuja skrb zaradi svoje podobnosti z arzenom, zato domnevajo, da je rakotvoren. Uporablja se kot katalizator v PET-plastiki.«
Nasveti za kakovostnejše življenje. Čeprav so kemikalije v embalaži za živila velik problem, Jane Muncke priznava, da se je kot potrošnik ob vseh spoznanjih in opozorilih zelo težko znajti, zato nam je ponudila, kot se je izrazila, najpomembnejši nasvet med vsemi: »Ne izgubljajte pameti zaradi takšnih stvari, saj pogosto nimamo izbire, kaj bomo kupili ali kaj si lahko privoščimo, bodisi zaradi stroškov ali časa.« Vseh potencialno nevarnih kemikalij pač ne moremo nadzirati, lahko pa se vsaj poskusimo izogniti najškodljivejšim. »Toplo priporočam, da ne segrevate hrane v plastični posodi ter se izogibate konzervirani hrani in pijači, kolikor je le mogoče. Pijače v plastenkah ne puščajte na neposredni sončni svetlobi ali v vročem avtu, saj visoke temperature povečajo prehajanje kemikalij v živila. Posegajte po nepakiranih, lokalno pridelanih, sezonskih in po možnosti ekoloških živilih ter si jih pripravljajte sami. Olja in kisla živila kupujte v steklenih posodah, a bodite previdni pri kovinskih zamaških, kadar so nameščeni na steklene kozarce, v katerih so mastna živila. Če se ta dotikajo kovinskega zamaška, začnejo v hrano prehajati škodljive snovi, zato bodimo vedno pozorni, da se takšna živila ne stikajo s pokrovčkom. Riž, moko, polento ipd. shranjujmo v steklenih posodah, keramiki ali izdelkih iz nerjavečega jekla. Kartonska ali papirnata embalaža je namreč lahko vir hlapnih kemikalij iz tiskarskega črnila ali iz recikliranega papirja. Mlečne izdelke pa po možnosti kupujmo v povratnih steklenih posodah.«
