Bolezen multipla skleroza je kompleksna, kronična in nepredvidljiva imunska, vnetno degenerativna bolezen osrednjega živčevja, možganov in hrbtenjače, ki neozdravljena napreduje in povzroča nevrološko prizadetost različne stopnje, do imobilnosti, prezgodnje izgube delovne zmožnosti in samostojnosti.
»So dnevi, ko sem popolnoma na tleh, saj je počutje katastrofalno.« Zvonka Zupančič
Antonija, za prijatelje Zvonka, Zupančič iz Hrastnika in Nada Prašnikar iz Trbovelj sta se z boleznijo prvič srečali sredi osemdesetih let, ko so jima zdravniki diagnosticirali multiplo sklerozo. Obe sta bili stari komaj 29 let. Šoku ob diagnozi je sledilo olajšanje, saj sta vsaj izvedeli za vzroke odrevenelosti telesa, izgube ravnotežja, dvojnega vida, utrujenosti in drugih težav, s katerimi sta se spopadali.
»Velikokrat sem se morala srečati z očitajočimi pogledi mimoidočih, ko sem se opotekala na poti iz službe in se držala za stene.« Nada Prašnikar
Nada pravi, da je žalostno dojemanje okolice, ki ljudi s takšnimi simptomi preprosto označi za pijance in lenuhe. Kolikokrat se je morala srečati z očitajočimi pogledi mimoidočih, ko se je opotekala na poti iz službe in se držala za stene, da so ji dajale oporo med hojo. Stanje se ji je začelo počasi, a zanesljivo slabšati. Grozilo ji je, da bo sčasoma končala na invalidskem vozičku. A se ni predala. Vključila se je v Združenje multiple skleroze, ki je v Sloveniji prisotno že 41 let, danes pa deluje s kar 16 podružnicami po vsej državi. Cilj delovanja je izmenjava izkušenj o bolezni in zdravljenju. Prav slednjemu, sicer zelo agresivnemu, ki lajša bolezen (zdravila za popolno odpravo bolezni namreč ni), se Nada lahko zahvali, da se ji je stanje začelo izboljševati.
»Šoku ob diagnozi je sledilo olajšanje, saj sva vsaj izvedeli za vzroke odrevenelosti telesa, izgube ravnotežja, dvojnega vida, utrujenosti in drugih težav.« Zvonka in Nada
Podobna je zgodba Zvonke Zupančič, sicer predsednice kamniško-zasavske podružnice Združenja multiple skleroze. Ko je zbolela, se je začela spraševati, kakšno bo njeno življenje. Ali naj si ustvari družino? Kaj pa če se bodo, čeprav bolezen naj ne bi bila dedna, z njo srečali tudi njeni otroci?
Ugotovila je, da so vse to vprašanja, s katerimi se spoprijemajo tudi njeni prijatelji iz združenja. V veliko pomoč in uteho so si, poleg nasvetov in izmenjave izkušenj se medsebojno spodbujajo, vlivajo pozitivno energijo in moč za premagovanje težav. Prav slednje ima Zvonka veliko – zadala si je cilj, da ne bo nikoli obupala. »So dnevi, ko sem popolnoma na tleh, saj je počutje katastrofalno,« pripoveduje. A se pobere in gre znova naprej, vse do vrha. Čisto dobesedno, saj je kljub bolezni s pomočjo družine in prijateljev leta 2010 osvojila 4810 metrov visok Mont Blanc. V šali pravi, da bo hodila, dokler se ne bo pobila.
