V zadnjem času se je veliko govorilo in pisalo o otrocih z ADHD (primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti), še posebej zaradi dogodkov na ljubljanski osnovni šoli, kjer so imeli nemalo težav z neprilagojenim učencem. A večinoma so se vsa vprašanja vrtela okoli krivde in odgovornosti, kdo bi moral kaj narediti oziroma kdo ni česa naredil.
Napotki stroke, pa naj bo medicinska, psihološka ali sociološka, so pogosto precej neživljenjski in za starše, vzgojitelje neuporabni. Kakšno pa je resnično ozadje otrokovega početja in počutja? Kaj če otrok ni hiperaktiven, temveč samo hipermotoričen oziroma je njegovo gibanje neizživeto? Z drugimi besedami: kaj če je (pravo) gibanje vse, kar mu v resnici manjka?
Če otrok v zgodnjem razvoju nima možnosti za zadovoljevanje svojih gibalnih potreb, tudi ne more razviti gibalnih sposobnosti in spretnosti. Na to nas je opozoril prof. Matevž Petelin, defektolog MVO, specializiran za motopedagogiko in psihomotorično prakso. V zdaj že več kot tridesetletni praksi se je že prepogosto srečal z otroki in mladostniki, označenimi kot hiperaktivnimi, pri katerih se je izkazalo, da nimajo postavljene pravilne diagnoze.
»Lahko gre za otroke in mladostnike, ki samo potrebujejo gibanje.« Če v obdobju od četrtega meseca do šestega leta otroku ne omogočimo celostnega in kakovostnega gibalnega razvoja, se že pri treh do petih letih, predvsem pa kasneje, pojavijo socio-vedenjske motnje. Njegove vedenjske težave je celo mogoče določiti glede na gibalne težave in neurejen gibalni razvoj.
V vseh teh letih je bilo pri njem v obravnavi (v okviru programov motopedagogike, psihomotorične prakse, gibalne vzgoje s psihomotorično zasnovo, programov Street-Ul'ca, Gibalne, vzgojnega dela s pomočjo psov, ki so ga izvajali na društvu Psihomotorika) že več kot 2500 otrok in mladostnikov. Skoraj vsak tretji je bil označen za hiperaktivnega ali nemirnega, s težavami pozornosti in vzorci neprilagojenega vedenja.
Podobno je z avtisti. »Običajno tudi stroka (na pobudo staršev) klasificira nekatere otroke kot avtiste, ker se staršem pogosto zdi grozno, da bi si priznali, da imajo otroka z duševnimi motnjami, ali pa ker izhajajo iz te diagnoze nekatere pravice. Jaz nobenega otroka ne sprejmem kot avtista, dokler ne preverim njegovega zgodnjega gibalnega razvoja glede na starost in razvitost drugih otrokovih področij, tudi duševnega.«
Ko lahko gibanje pomaga pri vedenjskih težavah. In kaj se zgodi? Prof. Matevž Petelin pogosto odkrije, da je diagnoza nepravilna in da gre »samo« za težave in nerazvitosti v zgodnjem gibalnem razvoju, ki se kasneje odrazijo v pomanjkljivi pozornosti ali odsotnosti predelavedražljajev. Kaj pa je sicer psihomotorična in motopedagoška obravnava? To je razvojni pristop, s katerim zadovoljujejo otrokove temeljne gibalne potrebe, česar ni doživel med svojim razvojem. Namenjena je otrokom, starim od tri do dvanajst let, ki imajo motnje v razvoju – težave na motoričnem, govornem, slušnem, senzornem, čustvenem, vedenjsko-socialnem področju –, da bi zopet pridobili temeljne gibalne spretnosti.
Z intenzivnim neverbalnim treningom otroci s težavami pri govoru sproščajo napetost in vzpostavijo osnovno govorno sporazumevanje. Učenci z učnimi težavami pridobivajo z gibanjem samozaupanje in si zboljšujejo zbranost. Razvijajo motorično spretnost pri telesni in prostorski orientaciji, ki se potem prenaša na uspešnejšo šolsko delo. Hipermotorični, hiperaktivni, impulzivni, nevztrajni in nemirni otroci se z gibanjem umirjajo in pridobijo večji nadzor nad svojimi vzgibi. Postanejo samostojni, manj napeti.
Nerodni otroci utrjujejo prvinska čutila za boljšo senzomotorično integracijo in opravilno sposobnost. Otroci z vedenjskimi težavami pa lažje vzpostavijo odnose in ublažijo agresivno odzivno vedenje. Seveda pa vse omenjene spremembe v otrokovem gibalnem vedenju lahko pričakujemo le, če redno obiskuje obravnavo, v časovnem obdobju, ki ga zahteva njegov razvoj, ter če so starši aktivno sodelujejo pri tem, opozarja prof. Petelin.
