Za tovrstno obliko raka zboli okrog 20 odstotkov vseh bolnic z rakom dojke in okrog 85 odstotkov tistih bolnic, ki so jim odkrili bolezen, omejeno na eno mesto (in situ). Pri večini ne napreduje v razsejano obliko, vendar se brez ustreznega zdravljenja pri polovici razvije v invazivni karcinom. Kako vse to poteka, medicinski znanosti še vedno ni znano, zato so tudi metode zdravljenja lahko različne. Ta oblika bolezni se lahko tudi ponovi. Napoved za ponovitev lahko izračunajo na podlagi nekaj podatkov iz preiskav. Od 50 do 75 odstotkov tumorjev je hormonsko odvisnih in pri od 30 do 50 odstotkih je izražena povečana količina beljakovine HER2. Pri teh oblikah napoved ni najboljša.
Lobularni karcinom in situ je mikroskopska sprememba, pri kateri v režnjičih (kjer se tvori mleko) nastanejo nenormalne celice. Iz njih se le redko neposredno razvije invazivni karcinom. Najpogosteje ga ugotovijo pri ženskah, ki so pred menopavzo, stare od 40 do 50 let. To so tudi tako imenovani HER2-negativni tumorji, kar pomeni, da so hormonsko odvisni, zato jih zdravijo s hormonsko terapijo. Nekateri strokovnjaki dvomijo, da je to sploh rakava bolezen. Vendar pa so ženske z lobularnim karcinomom in situ v večji nevarnosti, da bodo v prihodnosti zbolele za invazivnim karcinomom, bodisi v dojki, v kateri je bila sprememba ugotovljena, bodisi v drugi dojki.
Invazivni duktalni karcinom je rak, ki se je začel v mlečnih izvodilih in je že prodrl v tkivo dojke, od koder se lahko po limfi in krvi razširi v druge organe. Gre za najpogostejšo obliko bolezni, za katero zboli okrog 80 odstotkov vseh bolnic z rakom dojke. Sposoben se je seliti v druge dele telesa (najpogosteje so to kosti, možgani, jetra in pljuča), in sicer po krvnem obtoku ali limfi. Za to obliko pogosteje zbolijo ženske po 40. letu, največ bolnic pa je starih nad 65 let.
Invazivni lobularni karcinom je karcinom, ki je vzniknil v režnjičih (ob mlečnih žlezah) in se razširil v okoliško tkivo, od koder se lahko širi v druge organe. Tovrstno obliko raka ima med 10 in 15 odstotkov bolnic z rakom dojke.
Običajno grčasta trda zatrdlina
Onkologija ločuje še nekaj redkejših oblik raka dojke (na primer vnetni rak, trojno negativni, Pagetova bolezen, adenocistični, metaplastični rak in še nekaj drugih), ki pa so redke in spadajo med podtipe naštetih vrst.
Spremenjena gena sta znak za nevarnost
Gena BRCA 1 in BRCA 2 spadata v skupino tistih, ki zavirajo razvoj oziroma rast tumorjev, jo preprečujejo. Lahko mutirata (se spremenita), kar je povezano s podedovanimi oblikami raka dojke in tudi raka jajčnikov. Običajno za rakom dojke zboli okrog 12 odstotkov vseh žensk; med tistimi, ki imajo mutacije teh dveh genov, pa jih zboli celo 60 odstotkov, se pravi, da se nevarnost, da bi ženska zbolela, poveča za petkrat. Mutacije teh genov so vzrok za od dva do tri odstotke vseh rakov dojke.
