Petnajstletno Nežo nekega jutra prebudi zoprn zvok mamine budilke, ki noče in noče utihniti. »Takoj sem vedela, da je z mamo nekaj narobe. Začela sem jo tresti in klicati, vendar se ni odzvala.
Poklicala sem rešilca. Najhujši so bili občutki krivde. Z mamo sva se namreč prejšnji dan sprli,« začne pripoved 22-letno dekle, ki se je odločilo, da svojo zgodbo o občutkih krivde, ki so jo pripeljali do poskusa samomora, rezanja, anoreksije in nazadnje do točke, ko se je izstradala skoraj do smrti, s filmom in filmsko junakinjo Nežo pove ljudem. Tudi v zgodbi, ki nam jo je zaupala za bralke in bralce Jane, jo bomo imenovali Neža.
Ko se odpre Pandorina skrinjica. Neža je živela z mamo, očeta ni poznala. Petnajst let starejši brat si je ravno ustvarjal družino, z dekletom sta pričakovala otroka, 13 let starejša sestra je živela s partnerjem. »Ko je mama umrla, sem hodila v prvi letnik gimnazije. En teden sem ostala doma, z mano je bil brat. Pomoč psihologinje sem odklonila. Vse skupaj sem na hitro potlačila. Ko je brat videl, da sem v redu, se je po mesecu dni odselil.
Ostala sem sama. Sestra se je oglasila vsak dan, da je poskrbela za kupovanje hrane, plačevanje položnic. V šoli mi je šlo dobro, dobila sem celo dve prijateljici. Na videz je vse funkcioniralo. V resnici pa mi je šlo vse narobe. Nobene čustvene opore nisem imela, najbolj pa me je ubijala samota. Najhuje je bilo ob večerih. Samota. Potem se je začelo nabirati, leto in pol se je kopičilo v meni. Želja po smrti je bila vedno večja. Občutek, da ni nobenega izhoda, je bil vedno večji.«
Na dan, ko je Neža stopila na rob balkona, se ni zgodilo nič posebnega. Še danes ne ve, kaj je v njej sprožilo željo, da bi umrla. »Bila sem v nekem posebnem stanju. Ko je zazvonil telefon, sem se zdramila. Stopila sem nazaj na balkon in globoko vdihnila. Še danes se spomnim tega vdiha. Ko sem se oglasila na telefon, sem bila spet pri sebi. S prijateljico sem se pogovarjala, kot da se ni nič zgodilo.« Ko je končala pogovor, se je Neža sesula. Razbila je telefon, in ker je to ni pomirilo, je razbila še kozarec. Potem je vzela v roke črepinjo in prvič zarezala vase. »Preplavilo me je olajšanje.«
Sram, strah in hudi občutki krivde. »Na začetku se nisem rezala zelo pogosto, od enkrat do dvakrat na teden, in ne tako globoko. Počutila sem se grozno. Strah in sram me je bilo, bala sem se, da bi kdo izvedel, kaj počnem. Ves čas sem nosila dolge rokave. Najbolj grozno je bilo poleti, ko sem morala ljudem razlagati, zakaj sem tako oblečena.« Po dveh letih, ko je bila potreba po rezanju že tako močna, da jo je morala zadovoljiti vsak dan, je nekega dne zarezala pregloboko. »Poklicala sem prijateljico, ona je poklicala rešilca.« Ko sem Nežo vprašala, zakaj ji prijateljica ni pomagala že prej, mi je odgovorila, da ji ni pustila zraven. »Da se režem, sta pravzaprav vedeli dve prijateljici. Nikoli jima nisem razložila, zakaj to počnem, o tem se nisem hotela pogovarjati. Hotela sem samo z nekom deliti svojo skrivnost.«
Ko je čakala rešilca, jo je prešinilo, kako nizko je padla. Poklicala je sestro. »Dve leti sem skrivala in se delala, da je vse v redu, da bi vsaj brat in sestra lahko imela normalno življenje. To, da sem se ji odločila povedati, je bilo zame zelo hudo.« Reševalci so jo najprej peljali v dežurno ambulanto, tam so poskrbeli za rano, potem pa naprej v psihiatrično bolnišnico.
»Tam so se z mano začeli ukvarjati strokovnjaki. To je bil eden odločilnih trenutkov. Korak, ki me je premaknil naprej.« Ko so jo sprejeli na oddelek, so ji rekli, da bo lahko šla čez štirinajst dni domov. »Ostala sem pol leta. Tako sem bila odvisna od rezanja, da sem s tem nadaljevala tudi med zdravljenjem. Ko je človek odvisen, postane zelo iznajdljiv. Sestro sem prosila, naj mi od doma prinese nekaj stvari. Tako mi je nevede prinesla tudi britvice.« V platnicah dnevnika, ki ga je redno pisala, je imela namreč skrito zalogo.
