Zdravje

Pretresljiva pripoved o boju z rakom

Miša Čermak
16. 11. 2013, 13.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Darja Rojec, ženska, ki jo je pri štiriintridesetih letih pretresla diagnoza rak dojke, je o svoji poti napisala tri knjige.

Šimen Zupančič

Prva, Pa jo imam …, je pretresljiva pripoved o boju z rakom in rekonstrukciji dojke, druga, Štirje letni časi – strah ali jeza, je zgodba  o ponovitvi raka, hkrati pa nekakšen priročnik in vodnik za onkološke bolnice, ker pojasnjuje tudi izraze, preiskave in preglede. V tretji knjigi, Nasveti in izkušnje iz prve roke, je zbrala recepte in nasvete bolnikov, ki so si po težki bolezni in posledicah zdravljenja pomagali z naravnimi zelišči, zdravo prehrano in gibanjem. »Ni bilo vedno lahko, saj sem sama morala hoditi po takšni s kamni obdani poti, toda ko vidiš rezultate, je trud poplačan.« Ne le za bolnice, ta knjiga je zakladnica dobrih nasvetov za vse ljudi.

V dvajsetih letih je Darja dodobra spoznala bolezen, skoznjo pa tudi sebe. »V tem času mi je mesojeda bakterija pojedla del mišičevja na trebuhu, utrgala se mi je glavna žila, veliko je bilo manjših operacij – delali so se mi gnojni žepi, imela sem rekonstrukcijo dojke, za njo je prišlo novo spoznanje z rakom na drugi dojki; sledile so nova operacija, odstranitev druge dojke, odstranitev limf pred petimi leti in sočasna rekonstrukcija.« Nekje na tej poti je napisala dve knjigi, ki se bereta kot roman življenja, prav zdaj tudi zadnjo, tretjo, Nasveti in izkušnje iz prve roke.

Pomoč, dostopna vsem. »Tretjo knjigo sem napisala posledično, ker se pač veliko družim z onkološkimi bolnicami (Darja je aktivna članica Europe Donne, organizira izlete, bolnicam veliko pomaga, op. a.). Informacije med nami tečejo, vsaka išče in preizkuša recepte, ki ji pomagajo pri bolezni ali blažijo posledice kemoterapije, slabosti, obsevanj, in te informacije predajajo drugim.« Te recepte ženske, bolnice, zapisujejo na lističe, pa se je samoumevno pojavila zamisel, da bi morala Darja zbrati te preverjene recepte in jih objaviti v knjigi. »Recepte sem zbirala samo od bolnikov, nobeden ni od zeliščarjev ali prepisan s spleta. Naredila sem ankete, preverjala: na onkološkem inštitutu sem, ko sem čakala na pregled, slišala gospo, ki je potarnala, da so se ji po terapiji z biološkimi zdravili začeli vraščati nohti; pristopila sem k njej, ji pojasnila, kaj delam, ter jo prosila, naj mi zaupa, kako si je pomagala.« Ja, tako preprosto je začela nastajati knjižica preverjenih receptov, ki so pomagali onkološkim bolnikom pri njihovih težavah. Darjo sta pri njenem delu vodila nesebična pomoč in dobro poznavanje stisk, ki pestijo onkološke bolnike, zato je v knjigo zapisala vsem dostopne recepte. »Želela sem jim pomagati, želela sem, da gredo bolnice v naravo, da kaj naredijo zase, da spoznajo in naberejo zelišča, vem pa tudi, da mnoge bolnike pesti blazna finančna stiska. Ne morejo si privoščiti dragih prehranskih dopolnil, moje izkušnje pa so take, da si lahko pri marsičem pomagamo sami.« Kopriva, na primer, ki raste za vsakim plotom, je odlična: lahko jo posušimo, zmeljemo v prah in uporabljamo namesto klorele, ki je zelo draga; lahko si skuhamo čaj, ki čisti jetra; lahko si pripravimo namaz, juho, njoke … »S tem, ko gredo bolnice v naravo in nabirajo koprive, se pripogibajo, gibajo in so na svežem zraku, dobijo odlično prehransko dopolnilo, to pa so trije odlični dejavniki v eni sami potezi!«

Poslušajmo svoje telo. Prvi del knjige ima naslov Zdravljenje posledic terapij z naravnimi zelišči in v njem najdemo recepte za pomoč pri mnogih tegobah: od nespečnosti, menopavze, težav s spominom, izgube las do otekanja nog, utrujenosti, hemoroidov, driske, šena, alergij, tudi za krepitev imunskega sistema. Drugi del knjige nosi naslov Zdravje iz vsakodnevne prehrane ter  poudarja poceni in zdravo prehrano. »Bila sem na tem in vem, kako je.« Ko je bila Darja v bolnišnici, ni mogla jesti, pa ji je mama spomladi prinesla regrat v solati, narejen z jajci. »Ko je odprla posodo, je v sobi zasmrdelo, jaz pa sem ga z užitkom pojedla. Čeprav je šel regrat neprebavljen iz mene, je moj zdravnik dr. Lindtner rekel, naj jem, kar mi prija. Sama ne izključujem mesa, menim, da naj si vsak pripravi tisto hrano, ki zadiši telesu: če mu zadiši dober domač telečji zrezek, naj si ga pripravi, ker mu bo bolj koristil kot kakšna umetna stvar.« Tega se je držala in se drži še danes, ko je pisala knjigo, pa je želela tudi čim bolj preproste recepte. »Ne vem, zakaj naj bi bolnik zjutraj pojedel hrenovko, ki tako ali tako ni zdrava, zakaj si ne bi raje zmiksal skute z, recimo, jagodami. Veliko poceni, dobrih in zdravih jedi si je mogoče pripraviti.«

Tretji del knjige je namenjen telesni aktivnosti, kajpak zaradi Darjinih izkušenj. »Že dve leti vsako jutro telovadim od štirideset do petdeset minut, včasih zunaj, včasih notri, odvisno od letnega časa.« Kadar je ob morju, vedno telovadi zunaj, da svojemu telesu privošči še jod, pa tudi sicer so fotografije (ki so, mimogrede, delo Janinega fotografa Šimna Zupančiča) nastale med Darjino vadbo v naravi. Z razlogom, kajti drage opreme in dragih obiskov telovadnic v resnici ne potrebujemo. »V naravi lahko ob drevesu ali na travi izvajamo marsikatero vajo – čisto zastonj, kar ni nepomembno.« Seveda sta potrebni vztrajnost za vadbo in za spremembo navad. »Ko sem si kupila polžasti ožemalnik za jutranje stiskanje soka, se je mož nasmehnil, češ, koliko časa bo trajala ta zagnanost. A traja. To je tako kot pri telovadbi: prvi teden je težko, zadihan si, ne ljubi se ti, a moraš biti trmast. Tudi sok si pripravim vsako jutro, ker me poživi, bolje se počutim!«

 


Več preberite v tiskani Jani (št. 46, izid: 12.11.2013).