In sicer po cevkah, ki jih je osebje zapora zapornikom v želodec napeljalo skozi nos. Zaradi masovne gladovne stavke je v Guantanamo prišlo še dodatnih štirideset članov medicinskega osebja, poleg že stalnih sto.
Pri ljudeh, ki so ob pričetku gladovne stavke dobrega zdravja, je le mala verjetnost, da bi po šestih do osmih tednih umrli zaradi podhranjenosti, pravijo strokovnjaki. Tisti slabšega zdravja pa lahko zaradi podhranjenosti umrejo že po treh tednih. Če pa oseba odklanja vse tekočine vključno z vodo, lahko smrt nastopi že po enem do dveh tednih.
Od začetka gladovne stavke ali pa posta občutek lakote izgine po do dveh ali treh dnevih. Po tretjem dnevu telo za proizvajanje glukoze začne uporabljati beljakovine iz mišic, potrebne za metabolizem.
Ravni pomembnih elektrolitov, kot je kalij, tako padejo nevarno nizko. Telo začne izgubljati maščobo in mišično maso. Po dveh tednih stavkajoči le še stežka stoji – pojavi se lahko tudi močna vrtoglavica, lenoba, slabost, poslabšana koordinacija, nizek srčni utrip in občutek mraza. Nizke ravni tiamina postanejo veliko tveganje po dveh do treh tednih, in lahko pomenijo resne nevrološke pomene, vključno s kognitivnimi omejitvami, izgubo vida in pomanjkanjem motoričnih sposobnosti.
Po več kot mesecu dni posta oziroma ko oseba zgubi več kot osemnajst odstotkov telesne teže, se lahko pojavijo resne in trajne komplikacije za posameznikovo zdravje. Oseba tako lahko le še stežka požira, oteženo je dihanje, počasni pa začno odpovedovati tudi organi.
Po petinštiridesetih dneh obstaja veliko tveganje smrti, zaradi kolapsa srca in ožilja ali okužbe. Poleg telesnih poškodb so pogoste tudi psihološke spremembe, ki pomenijo impulzivno in agresivno obnašanje stavkajočega.
Ti učinki le še povečajo verjetnost stradanja do smrti. Tudi hranjenje po koncu stavke pomeni tveganje, saj zaradi posta nastopijo spremembe v metabolizmu, zato morajo bolniki biti nadzorovani pri zauživanju elektrolitov in hranil po več tednih postenja.
