Največji ljubitelji te kultne italijanske jedi prisegajo na njene bolj ali manj izvorne različice, kakršne pripravljajo v njeni domovini. Ne moremo namreč govoriti o pravi italijanski pici, saj na škornju poznajo več slogov pice. Na jugu je povsem drugačna kot na severu, vmes pa je – no, nekje vmes. Pri nas italijanske sloge pice bolj ali manj poznamo, predvsem po zaslugi vedno bolj kakovostne ponudbe v naših picerijah. Nikjer pa ni mogoče naročiti pice, kakršna je značilna za Čikago, mesto v zvezni državi Illinois, bolj na severu ZDA ob velikem Michiganskem jezeru.
Resnici na ljubo tudi Čikago pozna več slogov pice (omenili jih bomo pozneje), ampak najbolj izstopa »globoka« pica, ki ji v izvirniku pravijo »deep-dish« in je spečena v modelu. Ime je dobila po testu v obliki sklede, saj je ob robovih zavihano visoko navzgor, podobno kot pri kakšni piti. Značilni visoki rob zagotavlja dovolj prostora za ogromne količine sira, omake in drugih nadevov, ki lahko segajo kar nekaj centimetrov visoko nad testeno dno. Zaradi absurdne količine nadeva za enega jedca pogosto zadostuje že en kos te specialitete. Ko jo narežemo in želimo kos premestiti s pladnja na krožnik, se lahko sir vleče tudi pol metra daleč. To ste gotovo kdaj videli v filmih …
Globoko čikaško pico so si zamislili in prvi spekli v piceriji Uno v Čikagu, ki sta jo ustanovila Ike Sewell in Richard Riccardo in vse od leta 1943 še danes obratuje na istem naslovu, na ulici Ohio 29 E. Izvirni recept iz omenjene picerije je vključeval zanimivo testo, pripravljeno z mlekom, maslom in sladkorjem. Malo pozneje so recept prilagodili in testo od takrat pripravljajo z vodo in oljčnim oljem, neznanka in strogo varovana skrivnost pa je »skrivni izboljševalec testa«. Naslednjo prilagoditev so si privoščili v 60. in 70. letih, ko so povečali kepe testa, s čimer so rob še povišali, in dodali več maščobe.
Kakor koli že, tovrstna pica je onkraj luže zelo priljubljena, med drugim tudi zato, ker zanjo ne potrebujemo krušne peči in visokih temperatur. Povsem zgledno uspe v domači pečici, saj za peko, ki pri takšni debelini traja tudi do 25 minut, zadostuje že temperatura 220 stopinj Celzija. Če bi jo pekli pri 400 in več stopinjah, kot to počnejo v picerijah, bi zunanjost zasmodili, preden bi se sredica sploh uspela dovolj segreti.
Testu za to vrsto pice pogosto dodajo nekaj koruzne moke, ki poskrbi za značilno teksturo. Pogosta praksa je tudi, da testo še pred dodajanjem nadeva delno spečejo. Nato pa v nasprotju s klasičnimi vrstami pice najprej dodajo sir. Veliko sira! In šele nato druge nadeve, recimo narezano pikantno salamo ali italijansko klobaso, gobe, zelenjavo … Povsem na vrh pa nalijejo velikodušno količino paradižnikove omake in takšno pico spečejo. Zaradi debeline čikaške globoke pice načeloma ni mogoče jesti z rokami, ampak v vsakem primeru zahteva pribor.
Obstaja celo različica, ki ji pravijo nadevana pica in se od klasične globoke čikaške loči po tem, da je še globlja, vsebuje še več sira in je na vrhu pokrita s tenko plastjo testa, podobno kot italijanska praznična pita scarcedda.
V Čikagu je izjemno priljubljena tudi pica, ki je popolno nasprotje omenjenih. Izjemno tanko in hrustljavo pico so pred časom začeli streči v barih in pivnicah, in sicer predvsem kot prigrizek k pivu in drugim napitkom. Namesto na večje trikotnike jo narežejo na majhne kvadrate, ki jih položijo na papirnate prtičke. Lastniki barov so jih po koščkih začeli ponujati kot brezplačne prigrizke, da bi pospešili prodajo piva. Pravijo ji tudi "tavern-style".
