14. januar 2024
Okoli 7. ure po srednjeevropskem času se je pot v obljubljeno deželo začela. Po 18-urni pustolovščini, od tega dobrih 12 ur visoko nad oblaki švicarskega letalskega prevoznika, smo končno pristali na letališče v San Franciscu, kjer smo zaradi časovne razlike pristali ob 16. uri po lokalnem času.
Črni minibus (podoben tistim iz risank ali videoiger) nas je čakal na parkirišču. Rekel sem si: "Da, to je Amerika" – vozilo je imelo res nadproporcionalno velikost za evropske standarde, notranjost pa je ponujala popolno udobje, ki ga res pričakuješ od takih vozil. Vozili smo se približno eno uro do hotela v San Joseju, ob katerem so bili poslovni prostori podjetja Adobe. Ko smo prispeli v hotel, smo se takoj odpravili na večerjo, nato pa zaradi časovne razlike in dolge poti odšli v sobe in tako zaključili dan.
Ogled San Joseja in prvi vtisi
Prvi dan smo se z ekipo odločili, da si samostojno ogledamo mesto, katerega središče je po velikosti primerljivo z Ljubljano, četudi ima od nje skoraj petkrat več prebivalcev, kar za ameriške standarde niti ni pretirano veliko mesto. Srdjan, ki je tudi turistični vodnik, je pred odhodom pregledal, kaj je zanimivega, in nam kot dober kolega ponudil, za nas seveda brezplačno, vodenje po mestu. Blizu hotela se nahaja ena največjih znamenitosti mesta, bazilika San Jose de Guadalupe iz leta 1803.
Malo naprej proti centru mesta se nahaja najstarejša hiša v San Joseju iz leta 1797, v kateri je živel Luis Maria Peralta Adobe, hišo pa je zgradil eden od ustanoviteljev San Joseja, Manuel Gonzalez. (Verjetno vam je zdaj jasno, zakaj se znano podjetje iz San Joseja imenuje Adobe.)
Poleg te zgodovinske hiše se nahaja najbolj znan park, ki na prvi pogled ni nič posebnega, razen da namesto vonja po sveže pokošeni travi včasih zavohaš sveže prižgano travo. Kalifornija je država, kjer je uporaba marihuane v medicinske namene dovoljen (in ta definicija je tu dokaj prožna)a, in prav ta park je mesto, kjer je dovoljeno kaditi travo. Morda komu pride prav ta informacija. Tako smo zaključili drugi dan v lepem San Joseju.
San Francisco
Naslednji dan smo se odpravili v San Francisco, ki definitivno ponuja več znamenitosti kot San Jose. Zjutraj smo se odpravili na železniško postajo in kupili karte za San Francisco.
Ker še nismo bili povsem navajeni na ameriški čas, smo se celo še prej kot pravi ameriški delavci odpravili zgodaj zjutraj, ob 5:00, s prvim jutranjim hitrim vlakom proti San Franciscu. Na poti smo mimo največjih ameriških korporacij opazili podjetje Roblox.
Vozili smo se mimo Mountain Viewa, kjer ima sedež Google. Po dobri uri vožnje smo končno prispeli v San Francisco, kjer je Srdjan, ki ni bil prvič v mestu, za razliko od mene in Petra, prevzel vodilno vlogo. Kot pravi ponosni Evropejci smo iskali, kje lahko kupimo karte za lokalni prevoz, a žal zraven železniške postaje ni bilo avtomata za dopolnitev kartice za lokalni prevoz. V tem trenutku smo izkoristili vse naše slovanske spretnosti in se – tudi po nasvetu domačina srednjih let – odločili za pogumen korak – "švercanje". No, v bistvu s tem nismo nikogar prizadeli, saj smo tako ali tako kupili dnevno vozovnico na prvem mestu, kjer je to bilo možno.
Ker je vstop na tramvaj od spredaj in ker voznik pregleduje karte, je težko vstopiti brez karte. Kot najstarejšega člana skupine in človeka z bogatim besednim zakladom smo v pogajanja z voznikom poslali Srdjana. V dveh besedah je bilo vse rešeno, in voznik z nasmehom na obrazu nas je pustil noter, tako da smo dobili "karto za brezdomce". Po 15 minutah vožnje smo prispeli v ožje mestno jedro, le nekaj korakov stran od naše prve destinacije, kjer smo si končno lahko priskrbeli želeno dnevno vozovnico, s katero smo pošteno plačali vse svoje vožnje po mestu.
"Cable Car System" je zadnji sistem žičnic na svetu, ki se upravlja ročno, in predstavlja ikono mesta San Francisco. Od 23 prog, ki so bile vzpostavljene med letoma 1873 in 1890, so ostale le tri. Med potjo smo se ustavili in na hitro pogledali Lombard Street, mestoma zelo široko in večpasovno, a ne enem delu tudi ozko in ikonično najbolj strmo in zavito ulico v San Franciscu in najbrž tudi širše.
Po sprehodu smo se spustili do obale in pristanišča, kjer je naša tretja postaja, Pier 39, nakupovalno in zabavno središče, zgrajeno na pomolu.
Imeli smo srečo, da smo videli kalifornijske morske leve. V notranjosti se nahaja nakupovalno središče, znano po filmu "Forrest Gump". Na drugem nadstropju je klop, ki nakazuje lokacijo snemanja filma.
Čas je bil, da se vrnemo v San Jose, sprva z mestnim tramvajem proge F, kjer vozijo replike zgodovinskih tramvajev številnih ameriških mest., tokrat brez "švercanja", in potem še z drugim tramvajem do železniške postaje, od koder smo se z spet vlakom Caltrain, a tokrat z nekaj več postankov in celo nekaj minut zamude vrnili v San Jose. Mirna, predstavnica agencije Samsunga Hrvaška, nas je čakala pred hotelom, saj smo imeli organiziran ogled San Josea z lokalnim vodnikom, in tako smo ponovili vajo od prejšnjega dne ter osvežili spomine na tudi tokrat travnato zakajen St. James Park.
Predstavitev novega Samsunga in ameriško nakupovalno navdušenje
Tretji dan je končno prišel čas za predstavitev novih Samsungovih telefonov. Počasi smo se odpravili proti SAP Areni, kjer je potekala predstavitev nove serije Samsung Galaxy S24. Pred vhodom v SAP Areno so nas razvrstili na novinarje in vplivneže. Tudi naša skupina je imela vplivneže, ki so jih postavili v vrsto novinarjev. Ko so začeli prihajati iz skupine vplivnežev, nam je bilo vse jasno – to je bilo nekoliko drugače, kot si mi predstavljamo vplivneže pri nas. Vsak, ki je prišel v to skupino, je dobesedno izstopal od skupine novinarjev. Večina jih je na sebi imela obleke vredne več tisoč dolarjev, nekateri so celo nosili omejeno izdajo obutve, kot so recimo Prada, Gucci in podobno. In predstavitev se je začela. Predstavljeni so bil novi Samsungovi paradni konji in največji adut letošnjega leta – Galaxy S24 Ultra z integrirano umetno inteligenco.
Po predstavitvenem dogodku in opravljenem delu smo se odločili, da se prepustimo tradicionalnemu ameriškemu nakupovalnemu navdušenju. Ista ekipa, brez sprememb – Srdjan, Peter in jaz – smo se odpravili proti postaji za mestni avtobus. Tokrat, opremljeni z izkušnjami iz San Francisca, je Srdjan ponovno kot naš junak pristopil do voznika in vljudno zaprosil, da nas spusti noter, ker je v San Joseu skoraj nemogoče najti avtomat, kjer bi dopolnili kartico za plačilo vozovnic – le na postajah tramvaja so. Prijazni voznik nam je spet poln razumevanja "vtipkal karto za brezdomce". Opremljeni s "karto za brezdomce" smo se odpravili naravnost v trgovinski center, polni misli, kaj vse lahko kupimo, česar pri nas ni. Ko smo prispeli v trgovski center in vstopili v prvo trgovino, je bilo našega navdušenja zelo hitro konec. Vedeli smo, da moramo v ZDA na vse napisane cene prišteti še prometni davek, in vse je bilo enako ali celo dražje kot pri nas. Kot tehnološki navdušenci smo se odpravili v naše zadnje upanje, trgovino Best Buy, ki je bila približno tako velika kot Big Bang v BTC. Tudi tu smo naleteli na oviro – tisto, kar je bilo v akciji, je bilo že prodano, preostale cene pa so bile približno enake kot pri nas. Z obesnimi rameni smo zapustili trgovinski center in se vrnili v hotel, kjer nas je čakal preostanek naše ekipe. Za tolažbo smo šli na pivo in tako zaključili zadnji dan naše ameriške pustolovščine.
Vrnitev domov: od 17 do 45 ur
Prišel je čas našega odhoda. Dopoldne so nas pobrali pred hotelom in odpeljali na letališče. Tokratna pot je bila napovedana kot zelo naporna, saj je bila predvidena za celo noč. Na letalu ameriške družbe United Airlines, ki je verjetno znana mnogim med vami, sem osebno občutil, da so letala podobna letečim hladilnikom, saj je bila v kabini temperatura le 15 stopinj Celzija. Kabinsko osebje ni dojelo sporočila, ki ga je oddajalo dejstvo, da je 97 odstotkov potnikov bilo zavito v vse, kar jim je prišlo pod roke, a se kljub temu zmrzovali.
Osebje je bilo ravno tako "prijetno" kot razpoloženje žensk v PMS, neprestano nam je pihalo v glavo. Na srečo sem imel ob sebi tri proste sedeže, kar mi je omogočilo, da sem lahko spal dokaj udobno vse do Münchna. Malo pred deseto zjutraj po lokalnem času smo pristali brez zamude, in ob 11. uri smo bili pripravljeni na let za Ljubljano. Vendar so nam ob vkrcanju sporočili, da je let zaradi težav s snegom odpovedan in da moramo zapustiti letalo. Čudno, vsa druga letala, namenjena ta dan v Ljubljano, so pristala, le Lufthansi se je, vsaj po uradni razlagi, to zdelo tvegano (zato jih sumimo, da je bil razlog drugje, zlasti ko vemo, da zadnje čase nemška letalska družba odpoveduje veliko poletov zaradi pomanjkanja posadk).
Tako se je naša ameriška pustolovščina nenadoma spremenila v "Euro AirTrip". Po dolgem pogajanjem s predstavnico na šalterju smo prejeli nove letalske karte; naslednji dan smo leteli do Züricha, od tam pa v Ljubljano. Še dobro, najprej so nas želeli dati šele naslednji dan zvečer do Züricha in potem zgodaj zjutraj naslednjega dne naprej do Ljubljane.
Skoraj dva dni po odhodu smo končno pristali v Ljubljani, veseli, da smo spet doma v naši Evropi, v Sloveniji. In da, uspelo mi je videti Ameriko in vsaj za kratek čas občutiti njeno življenje, ogledati si vse tiste megalomanske nebotičnike in korporacije, ki so sprožile tehnološko revolucijo in ki zdaj oblikujejo naš vsakdan. Izkušnja je bila izjemna in nepozabna. Zahvaljujem se celotni ekipi za neverjetne in nepozabne trenutke v Ameriki.
… in da, #SamsungUnpacked #MAGA #Slovenija #Pozitivno
