Čebulo lahko tudi sejemo
Ja, res je, čebulo lahko tudi sejemo in mnogi se tega še dobro spomnite, saj se je še pred 20 leti to še vedno počelo. Nekje na vrtu smo posejali vrstico čebule na gosto, potem pa smo v oktobru čebulo razsadili. Spodbujam vas, da obudite to praktično pozabljeno prakso – videli boste, da je s tako posajeno čebulo pravzaprav veliko manj težav. Le v drugi polovici septembra jo je smiselno pokriti z mrežo ali agrokopreno.
Prav letos smo po večini ugotavljali, da čebula iz čebulčka rada zacveti. Direktna setev ima zato veliko prednosti pred sajenjem čebulčka. V času vznika in v začetku rasti lažje nadziramo plevele, ki so ravno v jeseni lahko velika težava. Setveno mesto dobro pripravimo, večer pred setvijo po potrebi tla zalijemo (če se bo nadaljevalo letošnje deževno vreme, te potrebe ne bo). Seme sejemo na gosto, saj bomo kasneje sadike izpulili in razsadili. Treba je paziti, da ob vzniku ne zmanjka vlage. V sredini oktobra bo že čas, da sadike presadimo na stalno mesto, takrat pa naj bo razdalja v vrsti med njimi 5 cm.
Če boste čebulo jeseni sejali, bo verjetno z njo manj težav kot v primeru sajenja čebulčka
Spomladi, še pred naletom čebulne muhe posevek okopljemo, nato pa pokrijemo z agrokopreno. Prekrivanje čez zimo ni potrebno, razen če ste bili s presajanjem prepozni ali pa ste presajali slabo razvite sadike. Prav tako ni potrebno prekrivanje pred začetkom aprila. Čebule, ki jo bomo porabili do konca maja, pravzaprav sploh ni smiselno prekrivati.
Tako pridelano čebulo boste lahko pustili tudi dalj časa na vrtu in konec junija populili mlado, odebeljeno belo čebulo za sprotno uporabo. Videli boste, da boste s pridelkom mlade čebule veliko bolj zadovoljni.
Nepogrešljiva stoletna čebula
Tudi stoletno čebulo lahko sejemo ali presajamo zdaj. Lukovke sodijo med najbolj zanimive in uporabne zelenjadnice na vrtu. Brez čebule skoraj ne znamo kuhati, v zadnjih letih pa je na naših vrtovih ponovno postal priljubljen tudi česen. Večina tudi vsako jesen posadi vsaj nekaj čebulčka Majskega srebrnjaka, saj imajo mnogi radi mlado čebulo. Tudi kasneje mnogi populijo kar nekaj čebule, ki bi jo lahko hranili čez zimo, kadar potrebujejo nekaj ostrega na kakšnem poletnem pikniku ali praznovanju. Pa je škoda, saj imamo že nekaj let na našem semenskem trgu alternativo, seme prav posebne zelenjadnice, ki je najbližja sorodnica čebule. Ima eno botanično ime, pa več slovenskih imen. Latinsko jo imenujemo Allium fistulosum (za razliko od čebule, ki je Allium cepa), staro slovensko ime zanjo pa je stoletni luk ali stoletna čebula. Ne gre za novo vrtnino, le pozabili smo nanjo za nekaj deset let. Nekoč pa so jo imeli na vsakem vrtu, saj jo imamo na voljo lahko deset mesecev na leto, tudi pozimi. Izjema sta le konec maja in junij, ko cveti.
Značilnost te zelenjadnice je, da se spodnji del nikoli ne odebeli, vedno ostane bel in mlad, ne obda se s suhimi luskolisti, skratka ostane večno mlad. Zato se mi zdi za uporabo kot mlada čebula veliko uporabnejša kakor navadna čebula. Ta rastlina ni nova v naših krajih, to sem že omenila, novo je samo, da jo lahko tudi sejemo. Včasih so jo razmnoževali s trganjem narazen, podobno kot drobnjak. Danes pa jo lahko ponovno posejemo vsako leto. Ker pa prezimi, jo seveda čez zimo pustimo, morda celo posejemo nekaj rastlin v rastlinjak v avgustu, in nato jo lahko večji del zime uživamo. Lahko pa jo seveda pustimo kot trajnico za vse čase, kot pravimo.
Ne gnojimo, posebej s hlevskim gnojem ne, saj ga čebulnice ne prenašajo. Lahko pa dodate pred setvijo 3–5 l komposta na m2, če menite, da je vaša zemlja slabo založena s hranili. Posejemo v vrstice, 30 cm narazen. Še bolje je, da pustite med vrsticami 60 cm, spomladi pa posejete med vrstice še korenček in peteršilj. Taka mešanica bo poleti uspešno kljubovala škodljivcem, spomladi, v začetku aprila, pa je gredico le treba pokriti, da ne naredi preveč škode čebulna muha. Za varstvo pred škodljivci lahko posadimo tudi žametnice ali tagetes. Čebula je dobra spremljevalka tudi solatam, zato lahko zdaj med vrste posejete solato berivko.
Sama pa toplo priporočam vzgojo sadik. Ker gre za grmičasto rastlino, lahko posejemo več semenk v en lonček, zato setev res ni težavna. Najbolje je sejati v multiplošče, meni so enostavnejše tiste iz stiropora. Premer lončka naj bo cca 3 cm. Na prosto presadimo sadike takrat, ko korenine prerastejo lonček. Sama svetujem, da imate nekaj grmov stoletne čebule tudi v rastlinjaku, da bo na razpolago za vsak piknik, mogoče tudi pozimi.
Prav letos, ko je mnogim vreme naredilo veliko škode, tudi na čebuli, je ta lukovka res dobrodošla popestritev vsem, ki s pridelkom čebule niste zadovoljni.
Vročine zagotovo ne marajo križnice
Križnice so skupina vrtnin, v katero uvrščamo na prvem mestu seveda kapusnice. Vendar so križnice tudi redkev in redkvica, pa seveda podzemna koleraba in strniščna repa, tudi kitajski kapus, kitajsko zelje (pak choi), rukola in azijske listnate rastline.
Naj začnem z dvema ponovno zelo priljubljenima vrtninama, to sta cvetača in brokoli. Vsako leto znova ljudje tožijo, da jim ne uspeta. Seveda, v spomladanskih setvah oziroma sajenju sadik, če smo prepozni ali če pride poletje prehitro, ne uspevata dobro. Vsem, ki imate ti dve vrtnini res radi, naj povem, da je zdaj skrajni čas za sajenje sadik. Za setev je že prepozno. Upam, da kje v kakšni vrtnariji ali pa pri prijatelju, sorodniku sadike še lahko dobite. Brokoli in cvetača, posajena jeseni, bosta skoraj zagotovo uspela. Za sajenje zelja, ohrovta v vseh treh oblikah pa je že prepozno.
Najbolj tipični križnici za jesen (in pomlad) sta mesečna redkvica in rukola
Predvsem pa v zdajšnjem času dajem prednost tistim manjšim, skromnejšim križnicam, to sta mesečna redkvica in rukola. Tudi ti dve vrtnini sta zelo priljubljeni, a veliko ljubiteljev zelenjave meni, da se sejeta samo spomladi. Ob tem pozabljajo, da bistvo uspeha vrtnin niso letni časi, saj jih rastline v resnici ne poznajo. Zaznajo pa seveda temperaturo in dolžino dneva in dan je jeseni povsem enako dolg kot spomladi. Posebej z rukolo se mnogi trudijo konec pomladi in poleti, ko je zanjo prevroče in je dan zanjo predolg, zato rada zacveti. Redkvice načeloma poleti večina vseeno ne seje. Gre za vrtnino, ki jo pri nas poznamo dalj časa in so nas že mame lepo naučile, da se redkvica seje zgodaj spomladi, nekje do sredine aprila, potem pa ne uspeva več.
Torej konec avgusta, pa vse do sredine oktobra je ponovno smiselno posejati obe vrtnini. Mesečno redkvico bi jaz posejala celo skupaj s korenčkom ali solato, rukolo pa samostojno ali pod paradižnik (za jesen). Rukola se dobro razume tudi s špinačo. Za nekoliko bolj nenavadne solate ju lahko sejete kar skupaj.
Rukola je ena izmed mnogih rastlin, ki hitro kalijo in popestrijo naš jedilnik jeseni, pozimi in spomladi, obenem pa ne zahtevajo veliko prostora in hranil. Še latinsko ima za vse, ki jih mogoče to zanima: Eruca sativum. Izvira iz Sredozemlja, našli so dokaze, da so jo uživali že stari Rimljani. Italijani in Primorci raje sejejo divjo rukolo, ki ima drugo latinsko ime in tudi bolj divji okus, Diplotaxis muralis, včasih pa tudi Rucola selvatica ali Diplotaxis tenuifolia. V bistvu so to tri nekoliko različne rastline, ki pa jih pogosto dobimo pod enim imenom, divja rukola, tankolistni dvoredec in obzidni dvoredec.
Razlika med divjo in navadno rukolo je v obliki listov, velikosti listov in predvsem prezimnosti. V Slovenijo je že pred leti prišlo seme tiste prve, pa ji recimo navadna rukola. Botaniki se z mano sicer v tem ne bodo strinjali. Ta raste nekoliko počasneje. Ima pa večjo listno ploskev, listni rob pa je veliko bolj gladek. Tudi okus je manj izrazit in močan. Meni osebno bolj ustreza, vendar se nekoliko slabše obrašča, tudi prezimi ne. Je pa veliko primernejša za zimske setve v lonce na okenske police.
V gostilnah, pa tudi trgovinah pa običajno vidite, kupite in uživate t. i. divjo rukolo. Botanično so si rastline samo v sorodstvu. Divja rukola raste hitreje, njena rozeta je gostejša. List je daljši, a veliko bolj narezljan. In to razliko so mnogi opazili, zato je bilo vedno veliko vprašanj, zakaj moja rukola ni takšna kot tista, ki jo kupim v trgovini. No, zdaj jo lahko imate. Je pa veliko bolj ostrega, izrazitega okusa. Lahko jo večkrat režemo, pri tem pa moramo upoštevati, da postaja njen okus še ostrejši, ko se rastlina stara. Divja rukola tudi prezimi, vendar ni tako primerna za setev v lončke.
Rukola je odlična rastlina za popestritev kolobarja v rastlinjakih, saj je križnica. V tem primeru priporočam bolj setev divje rukole. Sejemo jo lahko od septembra, celo avgusta naprej. Rukole ne gnojimo, saj rada kopiči preveč gnojil v svojih zelenih delih. Možno je tudi vzgajati sadike, to je koristno predvsem v poletni vročini, ko jih sejemo v multiplošče z najmanjšimi luknjami. Vzgoja traja tri tedne, kasneje pa še kake tri do štiri tedne, da jo lahko pričnemo rezati. Tako se izognemo težavam s pleveli. V jesenski setvi in prezimovanju težav s škodljivci ne bo, poleti pa je seveda vedno močno preluknjana.
Mesečna redkvica je seveda veliko bolj poznana. Le da jo imajo ljudje skoraj vedno na vrtu spomladi, ne vedo pa, da odlično uspeva tudi jeseni. Ker mesečna redkvica spodbuja kaljenje korenčka in solate, lahko to njeno lastnost dobro izkoristimo. Korenčke ali solato posejemo tako, kot smo vajeni, v označeno vrstico in ne pregloboko. Bolje namreč kali v polsvetlem okolju. Potem med setev korenčka posejemo na redko še mesečno redkvico. Redkvica kali hitreje in s svojimi izločki spodbudi h kaljenju tudi seme korenčka. Na ta način imamo pregled nad vrsticami in jih lahko pravočasno rešimo plevelov. Ko bo korenček potreboval več prostora, pa bomo mesečno redkvico tako ali tako že zdavnaj pospravili. Jesenska setev korenčka je smiselna, saj lepo prezimi in imamo spomladi dokaj hitro na razpolago sladke, mlade korene. Mesečno redkvico lahko sejete tudi v vrsto solate berivke, če jo imate radi. Ali pa izkoristimo prostor med vrstami solate, saj jih zapusti prej, kakor se solata razraste.
Redkev, redkvica, je kaj razlike?
Redkev je večja sorodnica mesečne redkvice. Mesečno redkvico sejemo spomladi nekje do konca aprila in potem ponovno v jeseni od konca avgusta do sredine oktobra, v rastlinjak še nekoliko prej spomladi in kasneje v jeseni. V poletni vročini pobegne v cvet, preden se v zemlji odebeli koren. Redkev pa je tipičen strniščni posevek. Če jo sejemo prezgodaj, se koren ne odebeli. Velja, da je pravi čas za setev nekje od sredine junija do konca avgusta.
Za razliko od zelo hitro rastočih mesečnih redkvic potrebujejo redkve dalj časa. Le sort pri nas ni kaj veliko. Tradicionalno sejemo po vsej Sloveniji sorto Runder schwarzer winter, nekoč smo ji rekli Črna okrogla. Zagotovo jo poznate, le pozabimo pogosto nanjo. Naredi večje, okrogle korene s temno, skoraj črno lupino in belim mesom. V jeseni je redkev odlična preprečevalka prehladov. Ne bo treba kupovati dragih prehranskih dopolnil, če jo boste imeli na vrtu. Tudi prve začetke prehlada hitro ustavi.
Tradicionalna štajerska jed je sicer solata z redkvijo, fižolom in seveda bučnim oljem. Večkrat ko jo boste jedli, manjša je možnost prehlada. A to je dokaj težka jed, posebej za otroke. Da jih boste lažje prepričali, lahko iz redkve pripravite slasten sirup. Naredite ga tako, da redkev prirežete pri korenini, da bo sama stala na krožniku. Odrežete tudi vrh in ga z žlico izdolbete. V to odprtino daste žlico medu, če ga pa nimate, je dober tudi sladkor. Sladkor se bo hitro stopil v odličen in tudi zdravilen sirup, med pa potrebuje dalj časa. Ta sirup pijte, ko ste še zdravi, predvsem pa, ko se pojavijo prvi znaki prehlada. Je odličnega okusa in z veseljem ga bodo pili tudi otroci.
Še dve jesenski križnici: kitajski kapus in kitajsko zelje (pak choi)
Najprej razčistimo izraza kitajski kapus in kitajsko zelje. Čeprav cela vesoljna Slovenija pod izrazom kitajsko zelje razume v bistvu kitajski kapus. Pravilno vrtnini rečemo tako, a gre za vrtnino, ki je botanično bližje repi kakor zelju. Kitajsko zelje pa bi bil verjetno bolj pravi izraz za vrtnino pak choi. A nič ne de. Obe vrtnini lahko uspešno pridelujemo samo v jeseni. To si zapomnite. Zdaj je sicer morda malo prepozno za sajenje sadik na prosto, v rastlinjak pa ju še lahko posadimo. V vročem delu poletja imata veliko težav s škodljivci, tudi tistimi, ki sicer kapusnic ne marajo (repna grizlica na primer), v jesenskem času pa se bosta lepo obnesli. Pak choi ne bo zacvetel, kitajski kapus pa bo naredil lepe, trde nabite glave s krhkimi in sladkimi listi.
Obe vrtnini vzgajamo preko sadik, ne mučite se več z direktno setvijo, ker je takrat še prevroče (konec julija). In še en moj nasvet: če do prvega mraza še nista povsem nared za naš lonec, ju s polno koreninsko grudo z zemljo vred samo prestavite (presadite) v rastlinjak.
