Claudia Cardinale se je rodila 15. aprila 1938 kot Claude Josephine Rose Cardinale v Tunisu, prestolnici Tunizije. Mama Yolande se je rodila v Tuniziji staršem emigrantom s Sicilije, ki so imeli v lasti manjšo ladjedelnico, oče Francesco Cardinale, pa je bil železniški delavec in prav tako rojen na Siciliji. Njen materni jezik so francoščina, tunizijska arabščina in siciljanščina njenih staršev, italijansko se je naučila govoriti šele, ko je že začela igrati v italijanskih filmih.
V procesu šolanja je postala učiteljica, kot najstnica pa je bila navdušena nad Brigitte Bardot in filmom Rogerja Vadima, In potem je bog ustvaril žensko (1956). Veljala je za tiho, rahlo čudaško in divje dekle.
Prvič je pri filmu sodelovala skupaj s sošolci v kratkem filmu francoskega režiserja Reneja Vauiterja, Anneaux d'ir, ki je bil predstavljen na Berlinskem filmskem festivalu. Na filmskem platnu jo je opazil Jacquers Baratier, ki ji je ponudil manjšo vlogo v filmu Goha (1958), francosko-tunizijskem filmu, kjer je igra tudi Omar Sharif. Vlogo je sprejela samo zato, ker je Baratier želel tunizijsko in ne italijanske igralke. Prelomni trenutek kariere Claudie Cardinale pa je bil Teden italijanskega filma v Tunisu leta 1957, kjer je osvojila naziv Najlepše Italijanke v Tuniziji, za nagrado pa je dobila potovanje na beneški filmski festival. Tam je spoznala številne italijanske producente in dobila ponudbo za študij igre pri Tini Lattanzi v Experimental Cinematography Centru v Rimu.
V Italijo po igralski poklic
Šolo je obiskovala le en semester in ni dobila nobenih vlog, večinoma zaradi svojih težav z italijanskim jezikom. Ko se je odločila za vrnitev v Tunizijo in konec igralske kariere, si je prislužila naslovnico na popularnem tedniku Epoca.
Vendar, ko se je vrnila v Tunis, je Claudia Cardinale ugotovila, da je noseča. Kasneje je govorila, da je bila v groznem razmerju z 10 let starejšim Francozom in se je začelo, ko je bila stara šele 17 let. Najprej je hotela splaviti, potem pa se je odločila, da bo otroka obdržala. Podpisala je tudi sedemletno ekskluzivno pogodbo s produkcijsko hišo Franca Cristaldija, Vides. Cristaldi je bil tudi njen menedžer in je bila z njim poročena med 1966 in 1975.
Z novo pogodbo je Cardinale dobila manjšo vlogo v komediji Običajni neznanci (1958), kjer je zaigrala skupaj z Grassmanom, Totom in Mastroiannijem. V njem je igrala Carmelito, siciljansko dekle, ki je brat ni pustil iz hiše. Komedija je postala velika uspešnica, Claudia Cardinale pa zelo znana, časopisi so jo takoj označili tudi za italijansko ljubljenko. Istega leta je nastopila še v romantični komediji Trije tujci v Rimu.
Dobro skrita nosečnost
Čeprav je delala vse do sedmega meseca nosečnosti, je svoje stanje do takrat dobro skrivala. Zapadla je v depresijo in prosila Cristaldija, da prekine pogodbo. Ta je razumel njeno stisko in jo poslal v London stran od medijev, da je rodila. Za javnost je bila podana zgodba, da je preprosto odšla v Anglijo, da bi se naučila angleškega jezika za naslednji film. Cristaldi ji je tudi naročil, da naj nikomur ne pove o svoji nosečnosti, ker bi to pomenilo izdajo javnosti in konec kariere. Imela je tudi strogo pogodbo, ki je urejala praktično vse aspekte njenega življenja.
»Nisem bila več gospodar mojega telesa ali misli. Celo sprehod s prijateljem je bil tveganje za mojo javno podobo. O vsem je odločal Vides.«
Sedem let je to uspevala skrivati ne samo pred javnostjo, pač pa tudi pred sinom Patrickom, ki je odraščal pri njenih starših in sestri in je mislil, da je Claudija njegova sestra. Vse je ostalo pometeno pod preprogo, dokler ni resnice odkril novinar Enzo Biagi in objavil njeno zgodbo v Oggi in L'Europeo.
Leta 1959 je nastopila v mafijskem filmu Veter z juga z Renatom Salvatorijem in Magistratu (1959). V kriminalki Dejstva umora (1959) se je naučila biti sproščena pred kamero, film pa je označila za svoj prvi pravi igralski test. Gor in dol po stopnicah (1959) je bil angleški film z Michaelom Craigom in Anne Heywood. V zgodnjih filmih so njen glas sinhronizirali, saj so producenti menili, da je preveč hripav.
Italijanka, ki ni znala italijansko
Šestdeseta je začela v drami Lepi Antonio z Mastroinannijem, režiserja Bologninija, ki je pomenil tudi začetek dolgoletnega sodelovanja z režiserjem, ki ga je Claudia zelo cenila in označila za velikega profesionalca, a tudi dobrega prijatelja. Med snemanjem ni podlegla osvajanju Mastroiannija, velikega ženskarja, saj je menila, da je le eden tistih igralcev, ki skušajo v vsakem filmu osvojiti soigralko. Napetost med njima je bila idealna za reprodukcijo v samem filmu. V naslednjem filmu, Napoleon v Austerlitzu, je igrala Pauline Bonaparte in potem z Gassmanom in Salvatorijem v nadaljevanju Običajnih neznancev, Drzni strel običajnih neznancev, v Rocco in njegovi bratje (1960) pa je bila Gineta, v filmu je igral tudi Alain Delon. Največji uspeh tega obdobja pa je bil film Francesca Masellija, Delfini (1960).
1961 je zaigrala v še enem legendarnem filmu, Dekle s kovčkom, v katerem je igrala pevko v nočnem klubu in samohranilko, kar je bila tudi v resnem življenju. Režiser Valerio Zurlini ji je naložil težko nalogo, saj je bila še premlada za take vloge, a je s pomočjo režiserjeve podpore in razumevanja ustvarila eno svojih boljših vlog. 1961 je posnela še Ulica, oba filma pa sta bila prikazana v Cannesu. Čeprav Claudia Cardinale še ni bila primerljiva s Sophio Loren in Gino Lollobrigido, so jo mnogi mediji že označevali za konkurentko Brigitte Bardot.
Velika zvezda šestdesetih
1962 je z Belmondom zaigrala v Cartouche in postala ljubljenka francoskega občinstva. Njeno najboljše leto je bilo 1963. Nastopila je v VIsconitjevem Leopardu z Burtom Lancasterjem in v Fellinijevem 8½ z Mastroiannijem. Ta dva filma ne le da sta bila dobro sprejeta pri kritikih, pač pa veljata za eni največjih mojstrovin v zgodovini filma. 8½ je tudi prvi film, v katerem je slišati igralkin glas v italijanščini, saj je bil pred tem preveč hripav in francosko naglašen. Tudi naslednji film, Bebovo dekle, je že imel njen glas, za vlogo pa je 1965 dobila nagrado Nastro d'Argento za najboljšo igralko. Sledil je Claudijin prvi ameriški film, posnet sicer v Italiji, Pink Panter. Soigralec David Niven ji je menda rekel – po izumu špagetov si najboljša italijanska pogruntavščina.
Čas brezbrižnosti (1964) z Rodom Steigerjem in Shelley Winter je bil njen zadnji italijanski film, preden se je za tri leta preselila v Hollywood. Bil je to čas, ko so ameriški studii privabili evropske igralce z ekskluzivnimi pogodbami. Cardinale je povedala, da ni podlegla pritiskom in ni podpisala ekskluzivne pogodbe z Universalom, še več, sama je izbirala filme in ponela nekaj zelo dobrih. Prvi je bil Svet cirkusa (1964), vestern z Rito Hayworth in Johnom Wayneom. Pred koncem desetletja se je povsem preselila nazaj v Italijo in sprejela nižje honoroaje, samo da je obrnila hrbet hollywoodskemu zvezdništvu.
»Ne maram zvezdništva, sem normalna oseba. Rada živim v Evropi. Šla sem sicer v Hollywood, velikokrat, a nisem želela podpisati pogodbe.«
Spogledovanje s Hollywoodom
Veličastni rogonosec (1964) je bil še en italijanski film z Ugom Tonazzijem, 1965 pa je za Viscontija posnela film Sandra. V Hollywoodu je posnela vohunski film Preveza (1966) z Rockom Hudsonom. Postala sta dobra prijatelja, prav tako se je spoprijateljila z Barbaro Streisand, Elliottom Gouldom in Steveom McQueenom. Vseeno se v Hollywoodu nikoli ni počutila doma. Domača javnost jo je sredi šestdesetih povzdignila v najbolj priljubljeno igralko v Italiji, večjo od Mastoiannija ali Lorenove. 1966 je z Anthonyjem Quinnom in Alainom Delonom posnela film Lost Command in vestern Profesionalci (1966) z Burtom Lancasterjem. Ta film velja za njen najboljši ameriški film. Naslednje leto je igrala v italijanskem Vrtnica za vsakogar in s Tonyjem Curtisom v Ne delaj valov (1967). V začetku 1967 je k njej v ZDA prišel tudi Franco Cristaldi. Med bivanjem v Atlanti je organiziral presenečenje – poroko, ki pa v Italiji ni veljala. 1968 je odigrala še Dan sove s Francom Nerom in za vlogo dobila nagrado David di Donatello. S Hudsonom je posnela še eno komedijo, Krasen par, s Sergiom Leonejem pa enega njenih najbolj znanih filmov, Bilo je nekoč na divjem zahodu. Leonejev biograf Robert Cumbow je prepričljivost njenega lika prostitutke označil za »večno vgraviranega v filmsko zgodovino«.
Zarotniki (1969), Dnevnik telefonske operaterke (1969) s Seanom Conneryjem in Rdeči šotor (1969) so zaključili to desetletje.
V sedemdesetih je z Brigitte Bardot zaigrala v francoskem vesternu Revolverašice (1971) in komediji Dekle v Avstraiji z Albertom Sordijem, za to vlogo je prejela še eno nagrado David di Donatello, italijanskega Oskarja. Sledili so Avdijenca (1972), Smola (1972), Neko rusko poletje (1973) in potem Krvni bratje (1974) s Francom Nerom. Na snemanju je prvič srečala režiserja Pasqualeja Squitierija, ki je kmalu postal tudi njen mož. Po filmih Libera, ljubezen moja (1975) in Polnočnih ljubimcih (1975) je z Monico Vitti posnela kultni Blondinka v črne usnju. Do konca sedemdesetih je posnela še nekaj filmov s svojim možem na režiserskem stolčku in mini serijo Jezus iz Nazareta.
Izbrani filmi
Novo desetletje je prineslo manjše filme, pa tudi velike vloge v filmih kot je Koža (1981) z Mastroiannijem in Lancasterjem. Cardinale vidimo tudi v Fitzcarraldu (1982) s Klausom Kinskim. Kritiki so ju primerjali z Bogartom in Hepburnov v Afriški kraljici in hvalili, kako je igralka v filmu naredila nemškega igralca znosnega. Za film Claretta (1984) j v Benetkah prejela še en Zlati trak za najboljšo igralko. Z Omarjem Sharifom je 1991 posnela Mayrig, Henrija Verneuila, ki je 1992 posnel še nadaljevanje Rajska ulica 588. 1993 so igralki v Benetkah podelili Zlatega leva za življenjsko delo, ki so ga dobili tudi Roman Polanski, Robert de Niro In Steven Spielberg. Claudia Cardinale je sprejela tudi vlogo v Sin Pink Panterja Blakea Edwardsa ob tridesetletnici originalnega filma, vendar je bil film komercialna polomija. Bil je to tudi zadnji Edwardsov film, Roberto Benigni pa je za mizerno vlogo dobil celo zlato malino.
V novem tisočletju se je najprej posvetila odrskim deskam, začenši s Scaparrovo produkcijo Benečanke in 2002 odšla na odrsko turnejo po Italiji s predstavo Kakor hočeš mene. Film In zdaj, dame in gospodje 2002) z Jeremyjem Ironsom, je bil slabo sprejet, večino desetletja pa je prebila na odrih, vseeno pa je posnela nekaj filmov, med njimi Nit (2009), o tunizijski materi, ki se poda v čudno razmerje s svojim gejevskim sinom.
Njeno zasebno javno življenje
1958 je srečala Franca Cristaldija, se z njim neuradno poročila v Atlanti, a sta se sčasoma odtujila in 1975 uradno razšla. Na snemanju Krvnih bratov (1974) je kot rečeno spoznala režiserja Pasqualeja Squitierija, s katerim je živela vse do njegove smrti februarja 2017. Njenega prvega sina Patricka je uradno posvojil Cristaldi, s Squitierijem pa ima hčerko Claudio. Tudi njena nečakinja, Francesca Cardinale je filmska igralka. 1995 je izšla njena biografija Jaz Claduia, ti Claudia, 2002 je za življenjsko delo prijela tudi berlinskega Zlatega Leva. Time Magazine je Claudio Cardinale 2011 uvrstil med petdeset najlepših žensk v filmski zgodovini.
»Nikoli nisem čutila, da igralko naredijo škandali in priznanja. Nikoli se nisem razkrila v filmu, niti razgalila. Skrivnost je vedno pomembna,« je povedala v intervjuju. Claudia Cardinale živi v Parizu, letos pa je dopolnila 85 let.
